Zbrani zapisi iz Dutovelj in okolice
V Dutovljah pri Rošetovih, so imeli gostilno že za časa Avstro-Ogrske. Na lepo izdelanem kamnitem vhodnem portalu, na katerem je letnica 1865, je poleg tudi napis Mihael Žvab. Mihael Žvab je bil poročen z Marijano Žvab, imela sta 8 otrok, med njimi tudi Lovra Žvaba, publicista, etnografa in urednika časnika Edinost.
Po Mihaelu Žvabu je upravljal s kmetijo in gostilno sin Štefan (brat Lovra), ta pa je »očetnjavo« predal sinu Josipu Žvabu (stari oče Bojana Vovka), ki je z delom v gostilni in kmetiji nadaljeval tudi za časa Italije ter še v CONI-A, do 15. 9. 1947. Nato pa so bili ti kraji priključeni Titovi Jugoslaviji. Nova Jugoslovanska oblast ni bila naklonjena gostilnam v zasebni lasti. Zato so zahtevali, da gospodar Josip Žvab, prinese DOVOLJENJE za delovanje gostilne, v revizijo. To je bilo januarja 1948. Takrat, pa je bil Trst že odrezan od svojega zaledja. Kraševci, ki so vedno gravitirali na Trst, so tedaj izgubili tržišče, kamor so prodajali kmetijske pridelke in vino. Kraške gostilne so izgubile petične goste, ki so bili prej redni gostje, posebno na nedeljskih kosilih. Za prebivalce Dutovelj in Krasa ob meji z Italijo je prišel čas velikih sprememb.
Po očetu Josipu, je domačija postala last hčerke Zore, ki se je poročila z Miroslavom Vovk. Od takrat dalje nosi domačija priimek VOVK.
Pri Rošetovi Gostilni Žvab, kjer je imela ena soba samostojni vhod na dvorišče, so včasih gosti tudi prespali. Največkrat so bili to »Avstrijski lovci«. Trst je bil včasih največja avstrijska luka, zato je bilo tam naseljenih precej Avstrijcev, posebno še po končani 1. svetovni vojni, ko je bil tudi del Tirolske priključenih k Italiji. Ti Avstrijci so zelo čislali Kras, kamor so radi prihajali, tako v gostilne, kot na lov.
Bojanova teta, rojena 1908 – Marija Žvab (poročena Vrabec), ki je bila v domači gostilni »kelnarca«, je pripovedovala zgodbo, ki je zapisana v knjigi: »Bejži zlodej, baba gre«. Tako se glasi: »V Roštovo gostilno so dosti botov hodili italijanski lovci. To je bila v glavnem sama inteligenca: farmačisti, dohtarji… . Zmeraj so prišli iz Trsta peš, čez hrib Žekanec. In pole so lepo pojedli: najprej je bila navadno prežganka, pole je prišla na vrsto repa tropinska z enim koščkom klobase in na koncu še malo sira. Vse to pa so lepo še zalili s teranom. Ta je moral biti tisti iz botilk in ne točen teran. Ko so se najedli in napili, se je pa začelo smejanje. Med sabo so imeli navado govoriti nemško. Moški so zmeraj moški in seveda so začeli govoriti o ženskah. Vse sorte so jih znali povedati že takrat. Ma v tej gostilni je bila ena mlada lepa »kelnrca« Marija. In, ko so se oni tam smejali, je ona vedno brisala mize in pospravljala. Prav gotovo je tudi kaj slišala. En večer so se spet smejali govorili, kot po navadi. V glavnem od bab. En gospod dohtar, ki je Marijo dobro poznal, jih je kar naenkrat prekinil in rekel: »Genug, Marija alles verstehen.« Marija je hitro odgovorila nazaj: »Marija nichts verstehen.« O kako so se šele pole smejali!«
Zora Žvab je bila v gostilni kuharica, njena starejša sestra Marija pa v glavnem le keln’rca. Zora je vse življenje rada kuhala in pekla. Pri kuhanju je bila spretna in znala pripraviti veliko jedi. Pa tudi njene potice in štruklji, so bili odlični. Včasih se ni delalo tort za sladice, ampak doma kuhane štruklje.
Danes najstarejši moški v Krepljah – Emil Žvab, mi je pripovedoval kakšna je bila navada za 1. sveto OBHAJILO v Dutovljah. Takrat so morali biti otroci tešči do maše. Po maši pa jih je župnik pripeljal v Rošetovo gostilno, na belo ječmenovo kavo, ob kateri jih je čakala štručka domačega maslenega kruha. To je šlo vsem otrokom zelo v slast, mi je pripovedoval, 92 letni Emil.
Približno enako star Slavko Bačer iz Velikega dola, mi je tudi pripovedoval, kako je bilo, ko je on za časa Italije obiskoval osnovno šolo v domačem kraju, seveda v italijanščini. Učiteljica je morala govoriti samo italijansko, sicer je bila z učenci prijazna. Včasih jih je peljala tudi na kak pohod. Njemu je ostal v spomunu izlet v Dutovlje, na dan, ko so v Dutovljah vedno slovesno praznovali patrona iz stranskega oltarja – »Sv. Blaža«, to je 3. februar. V Dutovlje so hodili peš po poti približno 8 km v eno smer. Da so lahko šli pri maši tudi k obhajilu, so morali biti tešči. Učiteljica jih je po maši popeljala v Gostilno Žvab, na kos maslenega kruha in ječmenovo belo kavo. Tudi on je hvalil, kako dober maslen kruh so tam pekli. Ta prostor in zidano krušna peč, smo podrli leta 2006 ko smo prenavljali hišo.
Za Društvo Venček je spomine zapisala ga. Milena Vovk, ki se je poročila k Roštovim v Dutovlje.
Spremljaj nas tudi na Facebooku:
Viri: katoliska-cerkev.si, wikipedia, arhiv članov Društva Venček
Zgodbe s Krasa 