mislec širokega duha

slovenski pedagog, pisatelj, dramatik, esejist, kritik in publicist

* 31. julij 1920, Dutovlje † 27. november 1989, Trst

Josip Tavčar, gotovo najplodnejši tržaški dramatik, se je družil in živel z drugim. Ni si postavljal problema narodne pripadnosti, temveč se je v svojih dramah raje posvečal temu, kar je bilo po njegovem osnovni problem človeštva, to je vzpon potrošništva na eni strani in mali človek na drugi.

Jurij Verč, Dileme in horizont »drugega« v dramatiki Josipa Tavčarja, 2012

Odraščal je v italijanskem jezikovnem okolju in iz njega tudi črpal navdih za svoje prvo dramsko delo Filomena la striga (Coprnica Filomena). S prvencem je zmagal na natečaju za narečna gledališka dela. Farso je leta 1940 Cecchelinova gledališka skupina predstavila v dvorani Filodrammatico, kar je pomenilo, da je delo odlično predstavljalo takratno stanje in grotesknost družbenih razmer, saj je bila enodejanka posebej omenjena na lepakih. Tavčarjeve prve igre se po zasnovi naslanjajo na italijansko gledališko produkcijo, ki v prvi vrsti obravnava usodo malih ljudi, ki temelji na sanjah in utvarah.

S poučevanjem slovenščine se je tudi sam izpopolnjeval v materinščini, ki jo je poznal le iz družinskega kroga, saj se je šolal v italijanskem jeziku. Jezikovna nekompetentnost ga je najprej zadrževala pri pisanju v slovenščini, kasneje je samozavestno premagal to oviro in začel pisati krajše sestavke o književnosti, potem pa tudi kratko prozo za tržaški tisk. Zavesten prehod iz italijanskega v slovenski jezik je za Tavčarja pomenilo uvajanje lastnega horizonta v slovensko dramatiko, ki jo je želel na ta način popestriti, ker je oblikovno in snovno izhajal iz italijanske dramatike. Ker ni gojil predsodkov do Italijanov in ni čutil potrebe po poudarjanju narodne pripadnosti, sta se ta dva pola pri njem dopolnjevala. Tavčar se je zavedal, da izbris drugega, soseda Italijana, ne bo pripomogel k razumevanju lastnega bivanja v tržaškem prostoru, ker je njegov sosed del te stvarnosti, doživljanja in razvoja.

Tavčar se je začel uveljavljati hkrati s pisateljema Alojzom Rebulo in Borisom Pahorjem v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Njegova prva drama v slovenskem jeziku Prihodnjo nedeljo je doživela izjemen uspeh in je bila uprizorjena kar 45-krat. Sledile so drame Pekel je vendar pekel, Nicky – zlati deček, Zeh pred smrtjo, V Honolulu, Mrtvi kanarček, Red mora biti, Luna v megli, Igorju ugaja Bach idr.

Tavčar je zaradi svojega uspeha postal redni sodelavec Slovenskega Stalnega gledališča v Trstu in se zato počutil soodgovornega za dogajanje v njem. Preučeval je sodobno dramatiko in načrtoval nova izhodišča za delo naprej. Bil je prepričan, da je glavna vloga sodobnega gledališča opustitev romantičnega individualizma. V skupnostih, kjer vladajo izbranci, je videl nevarnost oportunizma. Stvarnost naj bi po njegovem mnenju ponazarjala ironija, ki je edino pravo zrcalo človeški norosti. V takem gledališču je videl priložnost za vzgojo množic, da bi ločili dobre in slabe strani takratne družbe.

Gledališče naj bi se ukvarjalo z vprašanjem družbe in ne posameznika, ki ima zanemarljivo vlogo v družbenem napredku.

Josip Tavčar

Poskus posameznika, da spremeni svet, je bil včasih plemenit, v Tavčarjevem času pa v resnici smešen. Prav tako je smešen človek, ki misli, da bo s kopičenjem denarja rešil vprašanje sreče ter da bo s pomočjo tehnike rešil duhovne zagate. Tavčarjeva ironija je posegla v vsa človeška zanikanja njene tragedije in obupa ter zanikanja človeškega strahu pred svetom, kar je posledica majavega moralnega izhodišča. Po mnenju Bogomile Kravos se je Tavčar pri svojih delih naslanjal na ta prepričanja.

Tavčar v svojih delih ne izpostavlja zamejskega Slovenca kot trpečega subjekta, zanj so zamejci skupek osebnosti, ki so zrasle v tržaškem večkulturnem prostoru in so zaradi tega svojevrstne. Prav zaradi vnašanja raznorodnih elementov v svoja dela je Tavčar ostal nerazumljen oziroma nepriznan pri slovenskih literarnih kritikih. Očitali so mu, da je z vnosom novih motivov v dramatiko (glede na prejšnjo kmečko problematiko) prevetril monotonost v poveličevanju patetičnih junakov, vendar se v njegovih delih ne čuti duh slovenskih ljudi. Zaradi tega je ostal avtor, ki piše v slovenskem jeziku in ne bo nikdar slovenski avtor.

Poleg zgodnjih del v italijanščini in štirideset dramskih del je Tavčar pisal tudi novele (Oskrunjevalec avtomobilov, Tržaški Zaratustra, Via della Salita, Ignacij Ključar, Sestanek idr.), na Radiu Trst A pa so predvajali njegove radijske igre (Rihard Wagner, Ivan in Ivanka, Sanjači, Dreta se je utrgala, Klinika za živčne čudeže, Sobojevniki, Sence iz preteklosti idr.). Kot publicist je sodeloval pri časopisu Il corriere di Trieste s članki o slovenski kulturi in gledališkimi kritikami, na Radiu Trst A je komentiral italijansko literaturo in dramatiko, bil je odgovorni urednik lista Literarne vaje in literarnega zbornika Tokovi.

Članek je za spletno stran društva Venček pripravila: Saša Šušteršič, avtorica magistrskega dela Etika in družba skozi literaturo : drame Josipa Tavčarja. Viri članka so dostopni v uredništvu spletne strani Društva Venček.

---

Ob 100. obletnici rojstva Josipa Tavčarja, 31. julija 2020 je Krajevna skupnost Dutovlje slovesno odkrila spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši- Bunčetovi domačiji v Dutovljah. Fotografija na naslovnici.

Vir fotografij: www.dutovlje.net, www.primorske.si, arhiv Društva Venček

Spremljajte nas tudi na:

• Facebook