Srečko Vincenc Šušteršič
misionar in dobrotnik
* 3. december 1924, Kosovelje † 29. november 1994, Cochabamba (Bolivija)
Srečko Vincenc Šušteršič se je rodil v Kosoveljah, po domače pri Žuljevih, leta 1924. Kljub temu, da je bil oče po poklicu »bognar«* oz. kolar, družina ni živela v izobilju. Se je pa kot otrok navzel obrtniških veščin, kar mu je kasneje v življenju prišlo zelo prav. Osnovno šolo je obiskoval v Pliskovici. Leta 1934 je odšel v samostan v Arco, v Trento v Italijo, kjer je po opravljenem semenišču diplomiral na Teološki fakulteti. V duhovnika je bil posvečen 8. februarja 1951. Prve svete maše zaradi na novo postavljene meje ni mogel imeti v domači župniji v Pliskovici, zato jo je imel v Bazovici. Po pričevanju njegovega prijatelja, si je želel vsaj gledati proti domu.
Po posvetitvi je še nekaj let delal v Frančiškanskem samostanu v Trentu (Convento di San Bernardino), nato je leta 1951 odšel v frančiškanski misijon v Bolivijo (Convento di San Francisco v Cochabamba). Delal je s staroselci Inki v Andih, v okrožju in mestu po imenu Cochabamba. Okrožje Cochabamba je najmanj tako veliko kot cela Slovenija. Istoimensko mesto pa je četrto največje mesto v Boliviji. Znano je kot mesto večne pomladi, saj so skozi celo leto prisotne pomladne temperature.
Srečko Šušteršič je živel v različnih krajih okrožja Cochabamba, ki leži na okrog 2.500 metrov visoki planoti, na območju med jezerom Titicaca na severu in Santa Crusom na jugu Bolivije. Poznan je bil kot padre Venceslao (tudi Wenceslao) in to je bilo dovolj, da si napisal na kuverto pisma poleg naziva okrožja Cochabamba. Kljub velikim razdaljam je pismo vedno prišlo do naslovnika. To priča o tem kako je bil ne le prepoznan temveč je bil med domačini tudi zelo cenjen.
Preučeval je kulturo Inkov, gradil šole, internate, bolnice in cerkve, organiziral zadruge in hranilnice ter sodeloval pri gradnji romarskih poti. S svojim blagim karakterjem in z izjemno vztrajnostjo je v življenju neverjetno veliko napravil. Njegovi napori so bili prepoznani na državni ravni, zato je od Bolivijske države dobil visoko priznanje za zasluge za narod.
Srečko Šušteršič se je v okolju misiona zelo dobro počutil. Bolivija je postala njegov drugi dom. Tam si je ustvaril družbene vezi in postal del tistega življenjskega prostora. Živel je zelo skromno in vse lastne prejemke namenil za potrebe misijona. Z mlajšim bratom, ki je živel v Kosoveljah je vseskozi obdržal tesen stik. Po drugi svetovni vojni je nekajkrat prišel domov, ni pa želel ostati tu, saj se je med domorodnimi domačini počutil srečnega.
Življenje med indijanci
| Krajevna indijanska plemena, ki spadajo v inkovsko ljudstvo živi v Andih, pretežno v Peruju in v Boliviji. Zgodovinska prestolnica Inkov je mesto Cusco Iz inkovske zgodovine pa poznamo tudi Machupichu, najvišje ležeče staro inkovsko središče. Veliko indijancev živi tudi okrog jezera Titicaca, ki v dveh tretjinah pripada Peruju, ena tretjina pa je v Boliviji. Vsi ti kraji imajo zelo bogato inkovsko zgodovino. Življenje med Inki v Andih je bilo za Srečka Šušteršiča poseben izziv, ki si ga je lotil zavzeto in praktično. Po njegovem pripovedanju v času obiska v Sloveniji je na kratko opisal življenje indijancev, ki je bilo na precej bolj primitivni stopnji od urbane civilizacije. Živeli so v kolibah brez oken, zato izraza za okno niso poznali. Osnovni pogoj za delo z ljudmi je komunikacija, zato se je moral naučiti indijanske govorice. Izdelal si je svoj jezikovni priročnik s slovnico. Sistematično je preučeval jezik domačinov in domačine tudi učil pisati in brati. Pokrajina, kjer je deloval obsega ogromen teritorij in je slabo prevozna. Na samostanski postaji so za prevoz imeli džip, motor in kolo. Predvsem pa so jim na slabo prehodnih poteh prav prišli konji. Za obdelavo polj so imeli tudi nekaj mehanizacije. Če je bilo treba popraviti kakšen stroj, se je lotil tudi tega opravila. Potrebno je bilo precej improvizacije in iznajdljivosti. Prav so mu prišle izkušnje iz domače očetove delavnice pri Žuljevih. Indijance je med drugim učil tudi umnega kmetovanja. Tam pridelujejo predvsem različne vrste krompirja, ki kljub visoki nadmorski višini okrog 3.000 meterov rodi tudi trikrat letno in predstavlja osnovno živilo. |
V Cochabambi ceste niso bile najboljše, zato tudi avtobusi niso vedno prihajali po nekem natančnem voznem redu. Enkrat je Srečko s še enim sodelavcem in skupino domačinov čakal na avtobus, ki ga nikakor niso mogli pričakati. Njegov sodelavec je postajal že nestrpen, pogledoval je na ročno uro ter nervozno hodil gor in dol. K njemu je pristopil eden od indijancev in mu rekel naj tisto reč vrže iz roke, saj mu nič ne koristi in ga dela le nervoznega in neučakanega.
Anekdota o relativnosti pomena časa in človeški (ne)potrpežljivosti (izpričal Srečko Šušteršič)
Življenje med delavci na socialnem robu
| Na območju Cochabamba, kjer je deloval Srečko je bilo veliko rudnikov dragocenih kovin (srebra) in pirita ter žveplove rude. Rudarji so bili slabo plačani in brez delavskih pravic, ki bi jim omogočale dostojno delo in življenje. Delali so od »vida do vida« ob skromni prehrani. Zaradi slabih delovnih pogojev so veliko zbolevali. Pri delu v rudniku so zdržali največ pet let. Zaslužek rudarja v razmerju do zaslužka državnega uradnika je bil takrat približno 1 : 30. Srečko Šušteršič se je zavzemal za delavske pravice rudarjev. Postal je neke vrste zagovornik rudarjev, kar pa je bilo v tistem času lahko tudi življenjsko nevarno. Vzpostavil je poznanstva s pomembnimi bogatimi družinami in jih prosil za finančno pomoč za humanitarne projekte. Sodeloval je tudi z bolivijskimi oziroma socialističnimi uporniki. Med drugimi je spoznal tudi z generalom Renéjem Barrientosom, ki je kasneje leta 1965 napravil državni udar. Sredstva je zbiral tudi v Evropi, predvsem v Nemčiji. Z zbranimi finančnimi sredstvi je Srečko Šušteršič v skladu s svojim življenjskim poslanstvom misionarja poleg duhovniškega dela pomagal šibkim in pomoči potrebnim ljudem. Svoje življenje in svoje delo je v celoti posvetil duhovnemu in humanitarnemu cilju in se popolnoma predal svojemu poslanstvu, tako kot je čutil, da je poklican. |
Kaj vse je naredil Srečko Šušteršič v Boliviji verjetno nikoli ne bomo izvedeli do podrobnosti. Skupaj z znanci in prijatelji je sovaščanom Kosovelj uspelo zbrati del njegovih izvedenih projektov za čas njegovega življenja.
Svoje zadnje dni življenja je preživel v domu za ostarele frančiškanske brate in leta 1994 umrl. Vsa njegova zapuščina je ostala v samostanu v Cochabamba v Boliviji. Frančiškani vso svojo lastnino in vse svoje zaslužke prepustijo samostanu, tako, da je pričakovano vsa njegova lastnina tudi ostala tam. Po smrti so se mu domačini poklonili in mu postavili marmorni nagrobni kamen v večji grobnici.
Ker se bliža 100. obletnica rojstva Srečka Šušteršiča so vaščani Kosovelj vložili napore v raziskovanje njegovega življenjskega dela, saj danes še živijo ljudje, ki so ga osebno poznali. Za pomoč pa so prosili tudi v Boliviji živečo slovensko akademsko slikarko Ejti Štih, ki se je z veseljem odzvala in prinesla iz Bolivije dve knjigi, ki izpričujeta uspešno delo Srečka Šušteršiča. Poleg lastnega raziskovanja je prosila za pomoč pri zbiranju gradiva o Srečku Šušteršiču tudi prijatelje v Cochabambi. Zbrano gradivo bo predstavljeno na razstavi v sklopu slovesne prireditve ob njegovi rojstni hiši z odkritjem obeležja v čast Srečku Šušteršiču, 4. septembra 2022 v Kosoveljah. Ejti Štih trenutno razstavlja svoja likovna dela na Bledu, med drugim tudi v Galeriji svoje matere slikarke Melite Vovk na Bledu. Na slavnostnem dogodku v Kosoveljah bo Ejti Štih predstavila izbrana likovna dela iz svoje blejske razstave.
Dogodek organizira Vaški svet Kosovelje pod vodstvom mag. Dušana Luina.
O EJTI ŠTIH
Ejti Štih se je rodila v Sloveniji 25. novembra leta 1957. Študirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1982 živi in dela v mestu Santa Cruz de la Sierra v Boliviji. Na svoji umetniški poti se je podajala na področja slikarstva, kiparstva, keramike, grafike in inštalacij, ilustrirala je knjige in oblikovala številne plakate, kostume in scenografijo za petdeset gledaliških postavitev kot tudi kostume za karneval. V štiridesetih letih ustvarjanja je pripravila več kot sedemdeset samostojnih razstav v Sloveniji, Boliviji, Italiji, Franciji, Španiji, ZDA, Panami, Belgiji, Čilu, Argentini, na Kubi, v Nemčiji, Peruju, Braziliji, na Portugalskem in na Nizozemskem. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah in mednarodnih bienalih. Njena dela najdemo v zasebnih in javnih zbirkah po celem svetu. Od leta 2005 je kulturni vodja, soustanoviteljica in prostovoljna ravnateljica Umetniške galerije Manzana 1 Espacio de Arte v Santa Cruzu v Boliviji. Za svoje delo je prejela številne nagrade v Sloveniji in v tujini, med drugimi tudi dve najvišji slovenski priznanji: Študentsko Prešernovo nagrado za litografijo in Borštnikovo nagrado za najboljšo scenografijo. Za slovenske bralce je izdala tudi knjigo Slike in zgodbe, z izbranimi likovnimi deli in pronicljivimi zgodbami, ki jih izžarevajo njene slike v njenih očeh ali v očeh drugih. Njena dela izstopajo po intenzivni barvitosti in živih barvah, med katerimi sta najbolj dominantni rdeča ali modra.
* Opomba: “bognar” je starinski izraz za kolarja. Kolar kot že samo ime pove (da izdeluje kolesa) je izdelovalec vozov in kočij. Kolar je pri svojem delu uporabljal najrazličnejše vrste lesa. Vrhunec mojstrstva kolarske obrti pa predstavljajo lesene karoserije zapravljivčkov, kočij, paručov. Po drugi svetovni vojni je ta obrt hitro zamirala zaradi prihoda motorizacije. Mnogi kolarji, pa tudi kovači, so se pozneje preusmerili v izdelovanje manjših ročnih in okrasnih vozičkov. (Vir: Janez Bogataj: Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana: DZS, 1989)
VIRI: Zapis članka o Srečku Šušteršiču je nastal iz zbranih gradiv mag. Dušana Luina in pričevanj Srečkovega prijatelja g. Stanka Lavrenčiča in Srečkove sestrične ga. Irene Širca ter drugih domačih iz njegove rojstne hiše. Določene podatke smo pridobili tudi iz Primoskega slovenskega biografskega leksikona (Goriška Mohorjeva družba, 1994, 20. snopič).
Viri fotografij: Vaški svet Kosovelje, Wikipedia.org, Zavod za kulturo Bled, @delo.si
Spremljajte nas tudi na:
Zgodbe s Krasa 