Zbrani zapisi iz Dutovelj in okolice
Velika noč je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Slovenci smo v bogoslužno dogajanje velikega tedna vpletli bogato simboliko, ki smo jo marsikje ohranili še do danes. Tako imenovani Veliki teden je vrhunec cerkvenega leta. Začenjamo ga na cvetno ali oljčno nedeljo, višek pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek, velika sobota in Velika noč. Zakaj dodamo k imenom dni še pridevnik veliki? Ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja hkrati pa predstavi pot trpljenja, smrti in vstajenja Božjega sina Jezusa Kristusa.
Zvonovi gredo v rim.
Staro ljudsko reklo
Posebna šega v povezavi z zvonovi se je izoblikovala za Veliko noč, ko zvonovi zaradi spomina na Kristusovo trpljenje in smrt pri maši ob petju Slave na veliki četrtek zvečer umolknejo do velikonočne vigilije v soboto zvečer. Umolknejo pa tudi orgle in ljudsko petje oz. cerkveni zbor.
Na sobotno popoldne, dan pred Veliko nočjo, gospodinje nesejo k blagoslovu velikonočna jedila: pirhe, šunko, kruh, potico, hren. Vse dajo v košaro in pogrnejo z belim štikanim prtičkom. Te jedi se postreže v nedeljo za Velikonočni zajtrk.
Tako je danes. Kako pa je bilo včasih? O običajih okrog Velike noči priča nekaj zapisov domačina Lovra Žvaba, po domače Roštov (rojen: 9. 8. 1852, Dutovlje, umrl: 31. 8. 1888, Dutovlje). Slovenski kulturno-zgodovinski publicist se je preizkusil kot časopisni urednik in šolski organizator, ki je prijateljeval s Franom Levstikom. Bil je narodni buditelj. Po njegovi zaslugi je bila ustanovljena podružnica Ciril-Metodove družbe, ki je odprla slovenski otroški vrtec v Trstu, medtem ko otvoritve slovenske osnovne šole ni dočakal.
Na veliko soboto nosi cerkvenik (mežnar) gorečo blagoslovljeno gobo okoli ali do hiše; v vsako hiše prišev otere (oddregne) s “foučem” nekaj ognja od te gobe v hišni ogenj. Ta ogenj ne sme umreti osm dni (do malega nozma); če umre, ni več svetega “žegna” v hiši. Za to nošenije dobi cerkvenik v vsakej hiši po par jajc in hlebec belega kruha.
LOVRO ŽVAB, DUTOVLJE, 1874
Spodaj je njegov rokopis.
Na veliko noč zjutraj se zdrobi en malo kruha blagoslovljenega in en malo oljčevne (oljke) blagoslovljene in se da vseh živini.
LOVRO ŽVAB, DUTOVLJE, 1874
Za Društvo Venček je ga. Milena Vovk, ki se je poročila k Roštovim v Dutovlje zapisala nekaj spominov iz otroštva ob Veliki noči, iz rojstnega kraja in osvežila spomin tudi na običaje v Dutovljah.
Ker je bilo pred Veliko nočjo vedno 40 dni POSTA in se po Pepelnični sredi ni več smelo veseljačiti, tudi porok ni bilo, so to takoj nadomestili po Veliki noči, na Velikonočni ponedeljek. Mladi so takrat pripravili prvi PLES.
ga. Milena Vovk iz Dutovelj, Roštova
Njena zgodba je v celoti dostopna na tej povezavi.
Spremljaj nas tudi na Facebooku:
Viri: katoliska-cerkev.si, wikipedia, arhiv članov Društva Venček
Zgodbe s Krasa 