Srednjeveške mitnice
Pred pojavom sodobni davkov so države pobiranje davkov izvajale točkovno, to je na pomembnih strateških mestih, mostovih, prehodih in naselbinah. Sploh v mestih ali naselbinah so postavili objekte s prehodi, kjer so pobirali t.i. mitnino. Mitnina je prometna pristojbina, ki se je v srednjem veku pobirala od blaga na prehodu čez mitnico ali mitninsko postajo, ob prihodu v mesto ali odhodu iz njega ali ob prodaji na sejmu.
Pri mitninah oziroma sorodnih dajatvah je v srednjem veku davčno osnovo najprej predstavljala transportirana količina blaga, kasneje pa tudi tržna mitnina od vrednosti prodaje. V 14. in 15. stoletju, ko so se krepili Habsburžani, so se na Slovenskem začele pojavljati mitninske tarife po vrstah blaga (npr. vino, govedo, drobnico, konje, sol, les, usnje, platno, sukno in klubuke). Pobiranje mitnine je upadlo v času Marije Terezije, saj se je dohodke iz mitnin vladarica trudila nadomestiti z močno carinsko zaščito. Leta 1835 so v stari Avstriji velik del operativnega mitništva nadomestili z dohodarstveno oziroma pristojbinsko stražo, ki je kasneje postala del finančne straže. Ena od podoblik mitnine, ki je preživela do današnjih dni, je vezana na uporabo transportne poti in se imenuje cestnina.
Vir: Wikipedia, ZVKDS, Fotografije: zasebni arhiv člana Društva Venček
Od Ogrske proti Italiji je v srednjem veku potekala pomembna trgovska magistrala, označena kot ljubljanska (kraška cesta), ki se je v Vipavi križala s pomembno tovorniško potjo z Gorenjske, potekajoča preko Škofje Loke, Godoviča in Cola do Vipavske doline in nadaljevala mimo Štanjela čez Kras v Trst, Devin in Štivan. Pot je bila zelo težavna in okorne vozove so lahko vlekli le voli. Kraška cesta je šla iz smeri Ajdovščine ali Vipave do Štanjela, preko Dutovelj do Opčin in naprej do Trsta. Mitnica v Dutovljah je postavljena v nizu domačij hišnih številk Dutovlje 51, 53 in 54 in je bila oblikovana kot kamnit obokan podvoz, skozi katerega je potekala pot z osrednjega vaškega trga, Placa, mimo Bunčetove domačije. Danes je ni več. Ostaja porušena razvalina kot posledica in nazadnjaške miselnosti pogojene s kapitalskimi interesi, da je rušiti staro in graditi novo napredek družbe. Vendar spomin na mitnico in vse kar se je dogajalo okrog nje, ostaja še kako živ. O svojih doživetjih pripoveduje domačin, Jožko Čuk. Posnetek so delili z nami iz Zavoda Dobra pot, v sklopu projekta Zapisi spomina.
Danes mitnice ni več! Ostaja degradirano vaško jedro, z ruševinami na sredi Placa, ki spominjajo na povojno obdobje. Do kdaj še?
Zgodbe s Krasa 