Včasih so vodo “kalali” iz komunskih štirn in kalov.
Vsaka vas je skrbela za vodne vire. Brez vode ni življenja. Tudi živina mora piti. Nič drugače ni bilo v Kosoveljah. V štirnah je bila deževnica za dnevne potrebe ljudi, v Lokvi rezerva pitne vode za primere osušenih štirn. Po gmajnah in senožetih so bili kali za živino. V sami vasi Kosovelje sta bila dva kala, eden na Goricah drugi bolj v centru vasi na poti proti gmajnam. Tistega na Goricah je v prvi vojni zasula avstroogrska vojska, ker je predstavljal oviro za obračanje voz. Do šestedestih let prejšnjega stoletja pa je bil kal, ki so mu ljudje dali naziv Kalina, še vedno v funkciji.
Pot na gmajno in z gmajne je peljala mimo in živina se je na poti s paše vedno ustavila v Kalini, brodila po vodi in se napajala. Pozimi pa je zamrznjena voda v Kalini nudila veselje mladeži, da si je tam drsala podplate, ki so bili prav zaradi tega največkrat dobro podkovani. Kalina je predstavljala neke vrste Kosovevski Tivoli.
Prišlo je leto 1960, ki je prineslo neko prelomno preobrazbo življenja v vasi. V vasi je začela živina na hitro »usihati«. Z usihanjem živine je dobesedno usahnila tudi Kalina. O vodi v Kalini ni bilo več ne duha ne sluha, ostala je le suha globel, primerna za odlaganje vsega česar se več ne rabi. Kalina je za naslednjega pol stoletja postala priročno črno odlagališče, kamor se je na koncu vozilo tudi vse podrte hiše. Tu se je zaraslo robidovje in zaredile podgane in kače. Zadeva je postala moteča in neugledna ter v pravem nasprotju z rastočo ozaveščenostjo o urejenosti prostora. Nekaj je bilo treba napraviti, nekaj koristnega. Začeli smo korak za korakom. V začetku je pri marsikomu bilo kar nekaj skepse. Redko kdo si je lahko predstavljal končni izgled. Najprej smo očistili črno odlagališče. Kamenje smo odpeljali na depo kamenja.
Uredili škarpni zid, da ne bi kdo padel v jamo, sanirali zid ob kravji stezi, ki je povezovala Kalino s cesto, postavili drogove za zastave in končno uredili še brežino, da se komu ne bi zdrsnilo. Brežina je urejena v obliki amfiteatra. Vsi zidovi so izdelani v videzu gradnje na suho. V vmesnem času smo si določili svoj razpoznavni znak in izbrali zastavo. Za praznike in vaške slovesnosti obešamo tudi svojo vaško zastavo z našim znakom na zelenem polju. Celotno urejanje prostora je trajalo kar nekaj let. Naložba je vredna cca 30.000 evrov, od tega smo zbrali z donacijami in prostovoljnim delom približno polovico, ostalo so bila razmejena sredstva štirih letnih vsot, ki jih vas prejema iz proračuna.
Kalina se je v skladu z željami vaščanov preobrazila iz zanemarjenega črnega odlagališča v osrednji družabni in kulturni prostor vaščanov. Ne glede na lepo oblikovan prostor, bi ta ostal brez duše, če mu ne bi vdihnili pomenskih sporočil. Vsa so vklesana v kamen.
Prva vklesana plošča je namenjena vaščanom in predstavlja vaški logo. Je v obliki kosa, ki kot prič Feniks vzleta iz znezda, ki ga upadablja krožni napis Kosovelje naše veselje. Da gre za kulturni prostor nam kaže plošča posvečena dnevu kulture 8. Februarju. Nasproti glavnega vstopa v prostor smo postavili ploščo, ki slavi zadovoljno življenje, ustvarjalnost, družabnost in veselje. Cel krožni zapis na tej plošči obvladuje violinski ključ. Ko se po stopnišču dvigujemo proti vrhu imamo pred sabo ploščo Kmečkemu stanu v čast, s katero smo se oddolžili našim kmečkim prednikom. Na vrhu amfiteatra stoji v kamniti polkrog vzidana plošča domovini v člast s ključnimi slovenskimi simboli, ki jih obkrožajo evropske zvezde. Nad ploščo stoji klesana kamnita skleda, ki kot parabola lovi energijo. V skledi pa je zasajen netresk kot simbol, ki naj poskrbi da domovina ne bo preveč po udarom strel. Oddolžili smo se tudi originalni Kalini. Na dveh ploščah smo prikazali življenje v Kalini pod in nad vodo. Pod vodo je ribji zarod, nad vodo pa žabe in živina, ki se napaja. Proti cesti, po kateri bo tekla kolesarska pot Geomob je še plošča za ozaveščanje vaščanov, da smo tu doma, da cenimo kulturno dediščina in živo ustvarjanje. Vsem, ki bodo peljali tod mimo pa sporočamo, da smo tu vedno živeli v skladu z naravo. Da smo bili, smo in bomo Bio zeleni. Razne blodnje o zeleni preobrazbi niso za nas. Ta prostor treba enostavno doživeti. Doživeti posebno občutje, ki nam ga nudijo sam prostor kot tudi vsebinska sporočila. Tu se ob vaških druženjih krasno počutimo. Pa tudi zavest, da smo si vse to sami napravili, nam vliva zadovoljstvo in nam daje moč.
Zapis o Kalini pripravil Dušan Luin, Kosovelje v začetku avgusta 2023
Viri:
Fotografije so zasebni arhiv Dušana Luina, razen naslovne fotografije geoprostor.net in fotografije kaline v drugem redu fotografij skrajno levo- sezana.si.
Spremljajte nas tudi na Facebooku:
Zgodbe s Krasa 