Narcis širokega srca

IGO GRUDEN – pesnik s Krasa

Odraščanje v rodni Nabrežini

Svoje otroštvo je Igo preživel v času, ko je Nabrežina doživljala velik razcvet. Nekdanje kmečko-ribiško naselje se je zaradi uspešne kamnolomske dejavnosti vse bolj razvijalo v industrijsko središče. Nabrežinski marmor se je izvažal na Dunaj, v Prago in v Budimpešto.

Nabrežina je imela zelo dobre pogoje za razvoj, saj je mimo nje vozila Južna železnica, ki je od leta 1857 povezovala bližnji Trst z Dunajem. Tako je bila Nabrežina ena od postajališč znamenitega Orient – Express, s katerim je potovala visoka evropska družba. Leta 1892 in 1900 se je v Nabrežini mudil cesar Franc Jožef, desetletja pozneje se je ustavil tudi ameriški predsednik Theodor Roosevelt.

Da je bila Nabrežina gospodarsko napredna priča podatek, da je leta 1888 ustanovljena hranilnica, ki je štela 65 članov. V teh časih je delovalo v Nabrežini 13 podjetij, ki se je ukvarjalo s kamnoseško dejavnostjo, 20 večjih obrtniških delavnic, 20 gostiln, restavracija, hotel in več trgovin.

Na prelomu 19. in 20. stoletja je v Nabrežini doživela svojo pomlad tudi slovenska kulturna dejavnost.

Pomembno vlogo pri tem p(r)osvetnem delu je imel pesnikov oče Franc Gruden, velik narodnjak. Čeprav ni imel formalne izobrazbe je obvladal več tujih jezikov. Bil je aktiven kulturnik, član domačega pevskega zbora, organiziral je vaške prireditve, politične shode, kulturne večere. Nudil je prostor tudi Javni ljudski knjižnici.

Obdobje dveh svetovnih vojn

Igo je sprva obiskoval vaško osnovno šolo. V desetem letu je obiskoval pripravnico za gimnazijo v Trstu eno leto, potem pa se je vpisal v nemško gimnazijo v Gorico (1904-1912). Gospodarski razvoj v začetku 20. stoletja je spodbudil razvoj meščanskega sloja, ki so ga oblikovali sčasoma tudi Slovenci. Skupaj s Slovenci iz okoliških vasi Gorice se je začelo uveljavljati narodno gibanje in stremljenje k uresničitvi programa Zedinjene Slovenije. Politične okoliščine in druženje s sošolci na Gimnaziji spodbudi njegovo literarno aktivnost. Veliko piše o Nabrežini in ljudeh, kmetih in ribičih, s povdarjeno socialno noto. Svojo prvo pesem je Igo Gruden objavil leta 1907 v mladinskem listu Zvonček, z naslovom Zimski večer. Leta 1913 začne s študijem prava na Dunaju. Študij prekine vpoklic v vojsko leta 1914. Na Soški fronti je bil težko ranjen in se ni več vrnil na bojišče. Leta 1920 izideta pesniški zbirki Narcis in Primorske pesmi. Leta 1923 opravi sodni izpit in postane odvetniški pripravnik v Ljubljani. Sprva se poroči z Ado Hyne, pranečakinjo pesnika Heinricha Heineja leta 1930. Leto pozneje se jima rodi hčerka Marija (Mika).

Igo Gruden se je v Ljubljani pridružil gibanju “penistov” literatov. V času pred drugo svetovno vojno se je družil s Franom Albrehtom, Josipom in Stanetom Vidmarjem, Izidorjem Cankarjem, Vladimirjem Levstikom, Prežihovim Vorancem, Jušem Kozakom, Otonom Župančičem in drugimi umetniki Božidarjem Jakcem, Rihardom Jakopičem, Maksimom Gasparijem in številnimi drugimi vidnimi kulturniki in umetniki. Bil je tudi dober prijatelj Avgusta Černigoja.

V tej literarni druščini so mladega Grudna začeli imenovati Narcis. Baje, da ga je tako krstil Oton Župančič. Dobrodušno je sprejel vzdevek in odbil ironično ost z izdajo zbirke pesmi Narcis leta 1920.

Igo Gruden je bil poliglot, poleg slovenščine kot materinega jezika je govoril tekoče še italijansko, nemško, francosko, angleško, učil se je še rusko in bolgarsko. Svoj odvetniški poklic je uspešno opravljal do leta 1942. Med drugimi je zastopal aktiviste in simpatizerje Osvobodilne fronte kot odvetnik-branilec na procesih italijanskega vojnega sodišča. Leta 1943 ga italijanska vojska pošlje v internacijo v Italijo potem pa na Rab. Po padcu Italije in osvoboditvi otoka postane upravnik tamkajšnje bolnišnice. Sledi umik na otok Vis, od tam pa preko Apulije v begunsko taborišče v Egipt. Vrne se leta 1945 preko Italije v Beograd, kjer ga po nalogu NOV dodelijo v slovensko uredništvo Radia Beograd.

Po vrnitvi v Ljubljano leta 1945 je nastopil službo na prosvetnem ministrstvu. V tem letu se poroči s Pepco Zajc, ki jo je vzljubil že pred vojno. V srednjih letih se mu rodita še dva sinova Primož in Aleš. Oblasti Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja mu niso dovolile obiska rojstnega kraja Nabrežine. Leta 1948 po hudi bolezni umre.

Pesnik dveh obrazov

Slovenskega pesnika s Krasa je pomembno zaznamovalo burno politično obdobje med dvema svetovnima vojnama. Kot Primorec, ki se ni smel vrniti v rodno deželo je pisal narodne in protifašistične pesmi, ki so aktivirale k uporu. V srcu pa je bil mila duša, kateremu je ljubezen pomenila zelo veliko. Sanjavo se prepušča svojim čustvom v pesniški zbirki Narcis. Zadnji sonet v zbirki se glasi:

Uživati- o sladki cilj življenja,
o reka v soncu brez jezu in brega:
kdor sebe je pijan, bogat je vsega
in vreden vsega sončnega življenja.

O ženska-cilj najslajši hrepenenja,
o krik mladosti, ki nam srce zbega:
čim globlje prikipi, tem više sega,
kot vodomet, ki v žarko luč se vzpenja.
Uživati do zadnje kaplje sladke,

Živeti, bratje in se izživeti,
ne šteti s strahom vsake ure kratke:
in ko za lasom začne las siveti,
poleže se vihar v gladine gladke,
najvišja zvezda nam do dna prisveti!

Leta 1939 izda pesniško zbirko Dvanajsta ura in v letu 1945 zbirko pesmi V pregnanstvo ter leto pozneje še Pesniškovo srce. Leta 1947 mu podelijo Prešernovo nagrado za književnost. V svojem zadnjem življenjskem obdobju se je ukvarjal s prevajanjem, zlasti bolgarskega pesništva.

Posthumno so na njegovi rojstni hiši v Nabrežini odkrili spominsko ploščo (1949), po njem so leta 1967 imenovali še sedaj delujoče Slovensko kulturno društvo. V Nabrežini je po njem poimenovana tudi nižja srednja šola.

Viri: dlib.si, wikipedia, Narcis širokega srca. Življenje in delo Iga Grudna / Ivan Vogrič, Marko Tavčar, 1993