Oče Bojan skozi objektiv

duhovnik, humanist, publicist, pisatelj, prevajalec, graditelj skupnosti, fokolar

Otroška leta

Bojanov oče Miroslav se je poročil v hišo svoje žene. Živeli so v razširjeni družini skupaj s staro mamo (spodaj na sliki levo). Družine in vaščani so bili takrat zelo povezani, saj so bili v težkih medvojnih časih tudi bolj potrebni medsebojne pomoči.

Bojan je otroštvo preživljal na kmetiji v Dutovljah. Takrat so bile Dutovlje pod italijansko okupacijo. Rad pove, da prvo besedo, ki jo je izgovoril po slovensko in italijansko, je bila mama: “To je vesoljna beseda, ker povleče ne glede na to katere narodnosti si.”. Italijanski vrtec je obiskoval štiri leta. Ko ga je mama učila v 1. razredu šole s prvimi koraki, se je trmasto upiral, ob učenju besede “hiša”. “Mama, to se reče iša”, ker se v italijanščini črke “h” ne izgovori, saj je prevzel italijansko slovnico in se šele pozneje privajal materinemu jeziku.

Na kmetiji mama ni imela veliko časa za otroke. Bojanov oče je kmalu zbolel. Umrl je, ko mu je bilo 11 let, zato se ga težko spominja. Kar mu je ostalo so bili spomini bolezni. Spominja se, da je bil čas v katerem je živel, ko slovenski narod ni bil svoboden, vse prežeto z ljubeznijo do naroda in do slovenskega jezika – tudi kmetija. Bili so edini v vasi, ki so imeli imena krav po slovenskih rekah: Sava, Drava in Soča. Italijani ob popisu živali niso ugotovili, da gre za slovenska imena. Bili so ponosni Slovenci.

Po smrti očeta je morala Bojanova mama z otroki krepko poprijeti pri delu na kmetiji. To je bila neprecenljiva izkušnja, saj so bili sadovi zemlje in pridnih rok tisto, kar je družino ohranjalo k preživetju. Kraška zemlja je nevidno povezovala družino in drži stik z obema sestrama še danes. Ko je odhajal Bojan od doma k vojakom s starim vojaškim kovčkom svojega očeta Miroslava, sta mu sestri povili v culico prgišče kraške zemlje. To je ohranjalo spomin na dom, na svoje kraške korenine, na upanje in na varno družinsko zavetje.

Leta mladosti

Leta mladosti so ga peljala do semenišča v Pazinu. Kako je do tega sploh prišlo? Septembra leta 1947 je bila sveta birma v Dutovljah. On je bil birman že leto dni prej v Trstu. Birmovat je prišel dr. Nežić iz Pazina, ker je upravljal ta del tržaške škofije.
Bojan je imel nalogo, da ga pred cerkvijo pozdravi in nato, ko so prišli v zakristijo, sta se spet srečala, ker je pomagal kot ministrant. Dutovski Župnik je prišepnil škofu: “Ta bi bil za semenišče.” In škof je rekel: “Bomo videli!”.
Popoldne je prišel škof na obisk na Bojanov dom, da se pogovori o predlogu z njegovo mamo. Mama se je upirala. Medtem ko sta Ančka Kosovel in njen mož, istoimenski stric Bojan Ravbar, vztrajala: “Pusti ga naj gre, fant je bister in bo morda kaj iz njega.”.
Tako je odšel v Pazin kjer je srečal več fantov, poznejše sošolce in kolege s katerimi se je dobro razumel in vzpostavil doživljenjska prijateljstva: Franca Prelca, Toneta Požarja, Rafka Valenčiča. V Pazinu se je konec 60-ih let v prejšnjem stoletju vzgojila odlična generacija primorskih duhovnikov.

Semenišče v Pazinu je bila dejansko hrvaška gimnazija, vendar so imeli srečo, ker je bil ravnatelj slovenski duhovnik Leopold Jurca, ki je potem postal duhovnik v Kopru. On je vzgajal generacije Slovencev s posebnim programom v slovenskem jeziku.

V Pazinu je oče Bojan začel tudi z zavezo in pobudo za abstinenco, proti zlorabi alkohola. K temu ga je spodbujal tudi dutovski župnik Budin.

Pri vojakih

Kot zanimivost pove, da so mu v času bivanja v Subotici “najeli” tudi ovaduha Slovenca Toneta Šerugo, ki mu je to zaupal po zaključku vojaškega nabora in sta ostala prijatelja. Tone svoje naloge ni opravljal resno, temveč zato, da je zadostil potrebam vojske in da ni delal škode svojemu kolegu. Tako se je vse srečno končalo. Tone Šeruga je pozneje tudi postal duhovnik.

Študentska leta

Študentska leta so bila lepa in polna idealov.

Časi v semenišču so bili zelo dejavni. Imeli so literarne krožke in že takrat so izdajali poseben časopis. Ustanovili so tudi fotoklub in takrat s tem gradivom naredili prve slikanice in te veščine uporabili tudi pri oblikovanju prve katoliške revije v Sloveniji, Ognjišče.

Mašniško posvečenje

Posvetitev v duhovnika in nova maša leta 1962 sta bili posebno doživetje. Oče Bojan podoživlja trenutke tistega dne in pove, da se ob mašniškem posvečenju vsi posvečeni mašniki uležejo na tla. Takrat se berejo litanije, čutiš da se nebo poveže z zemljo. Nižje kot to, da si na tleh ne moreš biti. Lahko pa dvigaš človeštvo do nebes.

Mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici

V spomin na novo mašo

Oče Bojan pripoveduje zgodbo o tem kako so se včasih izdelovale podobice, ki so še danes priljubljene in se jih deli vernikom ob posebnih priložnostih ali večjih cerkvenih praznikih. Za novo mašo so jih prinesli skrivoma iz Trsta. Za napis na zadnji strani pa je bilo potrebno izdelati žig (štampiljko po domače). Bojan je sam oblikoval zapis in postavitev črk. Če smo pozorni, so robovi zapisa lepo poravnani. Danes je to samoumevno- računalnik to naredi, če pritisnemo eno samo tipko, 60 let nazaj pa je bilo potrebno vložiti kar nekaj truda, za tako ličen zapis (podobno tudi v spodnjem vabilu).

Oče Bojan se za novo mašo spominja križa, ki mu ga je izročila sestra. Na križ je bila ovita slovenska zastava- trobojnica.

Pri novi maši, ki jo je oče Bojan prvič daroval v cerkvi sv. Jurija v Dutovljah se je trlo ljudi, ne glede na to kako “svinčeni časi” so bili.

Po svetomašniškem posvečenju se je z novomašniki škofije želel srečati Msgr. Albin Kjuder, rojen sicer v Dutovljah a je bil župnik v Tomaju. Ker takrat škofa ni bilo so mlade duhovnike posvetili v Ljubljani. Po novi maši pa so se zbrali pri njemu, da se zahvalijo, da povejo, da so” njegovi” primorski fantje. Bolj simbolično. To je bilo v Tomaju. Takrat je bila Primorska po administrativni ureditvi razdeljena na Tržaško-koprsko škofijo in Reško škofijo. Dva novomašnika- Tone Požar in Rafko Valenčič sta spadala v Reško škofijo, medtem ko Franc Prelc in Bojan v Tržaško-koprsko škofijo. Albin Kjuder je bil prelat z vsemi škofovskimi pravicami in je skrbel za tržaško- koprsko škofijo. Pozneje je bil s strani papeža Janeza XXIII imenovan tudi za apostolskega administratorja.

Po tem srečanju je Bojan prejel dekret- poslali so ga za kaplana v Koper. Koprsko škofijo je nekaj mesecev po njegovem prihodu prevzel njegov bivši pazinski ravnatelj g. Jurca.

V spomin na zlato mašo

V spomin na biserno mašo

V nedeljo, 21. avgusta 2022 je dr. Bojan Ravbar obhajal v Dutovljah tudi svojo biserno mašo.

Duhovniški poklic

Zakaj ime oče Bojan? Ko je prišel kot kaplan v Koper je bil kratek čas skupaj s patri. Ministranti, ki so prišli k večernicam so mislili, da je tudi Bojan pater, zato so mu rekli pater Bojan. On je to sprejel. Ko so patri odšli stran je otrokom rekel, namesto pater, mi lahko rečeš oče. Ker je potoval po Franciji, mu je ostala v ušesu beseda “père” – oče. In začeli so ga klicati oče Bojan. To se je potem ugnezdilo in marsikdo je to sprejel.

Delo v koprski župniji je bilo po letu 1960 težko, saj je bilo stanje v verski skupnosti precej težavno. Polovico Kopra je bilo praznega, ker so ga zapustili Italijani. Predvsem mladih se ni krščevalo, niti niso hodili k maši. V mesto so se začeli priseljevati ljudje iz različnih krajev in narodnosti. V koprsko župnišče so začeli prihajati tako kristjani kot nekristjani. Kljub temu je vladala strpnost med drugače mislečimi. Nevidno vez med ljudmi je kot pajkovo svileno nit pletel oče Bojan s svojo karizmo in blagim, dobrohotnim karakterjem. Veliko se je družil z mladimi. V Kopru se je prvič srečal tudi z invalidi, ki v tistem času niso imeli niti svojih prostorov. Zato jim je v župnišču nudil zavetje in tudi delovni prostor.

V svoji delovni dobi je imel priložnost sodelovati s 17 kaplani, ki so bili dragocena pomoč v župniji.

V času službovanja v Kopru je odšel študirati v Rim.

Tam je ostal 4 leta in opravil doktorat iz teologije in hkrati vzporedno diplomiral še iz novinarstva. Novinarstvo mu je bilo vedno blizu. S Francem Boletom sta ustvarila revijo Ognjiše, ki je še danes aktualna. Ko se je vrnil v Koper je na RTV Koper vodil prvo redno versko oddajo v Jugoslaviji. Tik pred razpadom pa redno tedensko odajo ob sobotah, v italijanščini: Domani e` domenica (Jutri je nedelja).

Bojan graditelj (skupnosti)

Že na samem začetku svojega delovanja v Kopru je prepoznal potrebo po prenovi cerkve Matere božje od zdravja v Semedeli, ki je bila povsem zapuščena.

Obnova cerkve v Semedeli iz leta 1637 je terjala kar nekaj napora saj je bilo potrebno zamenjati tudi vse tlake. Okrog cerkve si je v 6 letih zemljišče prisvojilo podjetje Slavnik in so zaradi gradnje cerkev povsem obzidali z barakami. Do cerkve je vodil le en vhod. Oče Bojan je organiziral obnovo in vključil mlade. Z mladino so naredili tabor, v tla so zapičili jugoslovansko zastavo (tako so bili “varni”, da jih ne bi pregnali) in tam so bivali in delali. Skopali so notranjščino, na novo tlakovali pod s kamni, izolirali in betonirali in kar je bilo potrebno postoriti.

Nad to cerkvijo je bila kapela, ki je bila v zasebni lasti od imenitne italijanske družine. Po vojni so lastniki zapustili Koper in kapelica je ostala tam.

Po študiju v Rimu se oče Bojan zopet vrne v svojo župnijo v Kopru in postane župnik. V tistem času se začne graditi veliko blokovsko naselje na Markovcu. Ob širšem poseljevanju Kopra se je pokazala potreba po graditvi nove cerkve. Sprva je bila ideja, da se zgradi cerkev ob novo zgrajenih blokih ob prej omenjeni kapelici iz leta 1737. K sodelovanju so povabili arhitekta Bitenca in začeli snovati predlog, kako bi se povečalo kapelico. Ker je bila načrtovana gradnja ceste ravno na mestu, kjer je bila kapelica, so občinske oblasti predvidele njeno rušenje in načrt za razširitev kapelice ni bil sprejet. Kapelico so sprva sicer razširili z montažno leseno konstrukcijo, saj v osnovni objekt ni šlo več kot 10 ljudi. Redno so v njej maševali in obisk je bil zelo dober. Upali so, da kapelice ne bi podrli. Namreč cesta nikoli ni bila speljana po prvotno začrtani trasi, a so jo vseeno porušili. Tam, kjer je stala kapelica je sedaj zelenica. Od kapelice so ohranili so nekaj reliktov (ambon, oltar in krstni kamen) in jih vgradili pozneje v novo cerkev sv. Marka na Markovcu.

Po rušitvi kapelice so v župniji Koper dobili še večji zagon, da se zgradi nova cerkev. Oče Bojan je bil največji protagonist in zelo vztrajno nagovarjal občinske oblasti, da bi pridobili gradbeno dovoljenje. Prizadeval si je skoraj dve desetletji za izgradnjo cerkve v novem naselju na Markovcih. To mu je uspelo tik pred osamosvojitvijo naše države. Pravi, da je gradil živo cerkev, tako je čutil on in vsi, ki so pomagali. Ljudje so bili tisti, ki so cerkev zgradili- šlo je za skupen projekt. Ker je cerkev na hribu svetega Marka, kjer je bila enkrat prej že cerkev- zdaj ruševine- so povlekli kamen iz ruševin in ga vzeli kot temeljni kamen nove cerkve. Pri tem je pomagal tudi naš dekan iz Sežane, župnik Sandi Škapin (na sliki levo spodaj, na desni strani očeta Bojana).

V času gradnje je bilo težko priti do gradbišča, cesta je bila makadamska in velikokrat blatna. Ko je prišel kamion opeke so prišle cele družine in so pomagali razložiti tovor.

Gradnja cerkve je bila na ključ, ostali objekti pa do 4. gradbene faze. Do osamosvojitve je občina zagotavljala čuvaja objekta v času gradnje. Potem pa so morali sami poskrbeti za varovanje ponoči. Ker ni bilo niti elektrike priklopljene, si je oče Bojan napeljal elektriko iz gradbišča in hodil spat na Markovec.

Cerkev je blagoslovil škorf Metod Pirih 9.9.1990. Leto dni pozneje pa so cerkev še posvetili.

Več o cerkvi sv. Marka je dostopno TU.

Varuh sv. Jurija v Piranu

Je že tako- usoda ali božji namen, da je pod perutmi dutovskega sv. Jurija krščeni Bojan imel priložnost voditi cerkveno skupnost pod istim patronom, cerkev na piranski punti.

Najprej se je lotil popravil. Popravila župnišča in podpornega zidu, stene na kateri stoji mogočna cerkev svetega Jurija . Menil je, da je škoda, ker je v vseh teh prostorih sam, zato jih je odprl za vse, ki bi radi prišli- predvsem pa je odprl vrata invalidom.

Vsak človek je moj bližnji in vsak bližnji mi je brat. Še več: v vsakem človeku mi je dano srečati Kristusa, Boga.

dr. Bojan Ravbar

Veliko se je razdajal in mnogim dal veselo upanje na življenje. Zato, da je prilagodil župnijske prostore potrebam invalidov, je poskrbel za posebne klančine za invalidske vozičke in nove, prilagojene sanitarije. Pomagalo je veliko mladih in tistih, ki so želeli pomagati pri vsakodnevnih opravilih, da so se gostje počutili dobrodošli. Rad se je spustil z invalidno mladino do morja ali na sprehod do Tartinijevega trga. Peljal jih je celo s tremi avtobusi po Istri. Bilo je veliko radostnih trenutkov, ki so vsem pustili lepe spomine.

V sedmih letih vodenja župnije v Piranu je gostil invalide 365 dni. V glavnem so priščli poleti s spremljevalci. Organizirali so tudi kuhinjo in spanje za vse, ki so pomagali pri organizaciji- večinoma so bili mladi študentje, ki so v zameno dobili počitnice na morju.

Odhod v Loppiano

Že kot koprski kaplan je začel živeti skladno z načeli Chiare Lubich in je bil med ustanovitelji Marijinega dela v Sloveniji. Začel je živeti v krščanski skupnosti po načelih Prve apostolske cerkve kot fokolar – ognjiščar in je tudi predsedoval takšni skupnosti Marijinega dela v Loppianu pri Firencah.

Chiara Lubich je ustanoviteljica sodobnejšega krščanskega gibanja fokolarov, ki je nastalo med drugo svetovno vojno. Gibanje temelji na duhovni edinosti, ki združuje vrhove božanskega in človeškega in je strnjena v dve besedi: edinost in zapuščeni Jezus. K temu klicu je že od začetka svoje duhovniške poti sledil tudi sam, ko si je ob novi maši izbral geslo: »Oče, da bi bili vsi eno v Tebi«.

Leta 2000 je po skoraj štiridesetih letih dela na slovenski Obali, na svojo izrecno prošnjo nadaljeval delo v Loppianu pri Firencah, kjer je vodil mednarodno duhovniško šolo. V mesetecu, ki je takrat štelo manj kot 1.000 prebivalcev se je zbralo tudi do 70 različnih narodov, mladih ljudi, ki želijo poglobiti svojo vero in vez do naše matere Marije. Gibanje fokolarov je sicer prisotno v 182 državah. V tem kraju deluje 13 šol, med katerimi je vzpostavljena celo Univerza »Sophia«. Eno izmed njih ustanovil tudi oče Bojan, katero je vodil. Ta je namenjena duhovnikom in študentom bogoslovja. Gre za šolo življenja, ki temelji na vesoljnem bratstvu, v kateri se vsi brez izjeme prepoznajo kot otroci istega Očeta in so zato »bratje« in »sestre«. Gre za dinamiko podarjanja kot pravi oče Bojan, v življenju za druge.

Skavtska zaprisega

Oče Bojan je bil goreč skavt. Vedno je nosil s sabo skavtski klobuk (skrivoma, saj v tistih časih v Jugoslaviji skavti niso bili zaželjeni, le taborniki). Ta mu je odpiral pota, na primer, ko je sam na avtoštop obiskal Francijo je hitro dobil prevoz, ko so prepoznali, da je skavt. Zgornja slika v prvi vrsti desno je bila posneta v Franciji (Morestel). Verjetno je eden najstarejših še živečih starih skavtov v Sloveniji.

Na sliki zgoraj so se verniki iz Dutovelj srečali z očetom Bojanom v Loppianu pri Firencah leta 9.5.2008.

Skavti so bili vedno povezani s hribi in pohodništvom, zato je Bojan s skavti velikokrat zahajal v gore. Večkrat je peljal mlade na tabore v Trento (spodaj na sliki je spomin, ko je peljal 19 mladih iz Kopra na Triglav) ali pomagal organizirati poletne tabore drugim župnikom (Francu Boletu taborjenje na otoku Krk).

Delo z mladimi ga je vedno navdihovalo in mu dajalo nov zagon pri delu v verski skupnosti. Na te dogodke so se ohranili lepi spomini.

Farno ognjišče

Bojan Ravbar je po opravljenem doktoratu še diplomiral na oddelku za novinarstvo na univerzi Pro Deo v Rimu. To je bila še ena izmed njegovih strasti, ki jo je uspešno povezal s svojim duhovnim poslanstvom. Eden izmed največjih doprinosov pri širjenju božje besede je bila ustanovitev župnijskega lista Farno Ognjišče v letu 1964 skupaj s Francem Boletom. To je bil prvo katoliško glasilo po drugi svetovni vojni, naslednik lista za mladino: Veslajmo, ki je nastalo v Novi gorici. Žal so ta list, ki je bil po številu izdaj obsežen vendar je bil format skromen, ukinile oblasti.

Franc Bole, župnik iz Postojne je bil nepresahljiv izvir vsebinskih idej za glasilo in energije. V Koper je prihajal po vsem opravljenem delu v župniji z vespo. Večkrat sta se z očetom Bojanom pogovarjala in snovala vsebine. Silvester Čuk je glasilo oblikoval in pokojni Milan Nemec je risal. Mladina in ostali je pomagala pri ciklositranju (razmnoževanju).
Kot glasilo za župnije, farno ognjišče župnij Koper in Postojna. Prvih 6 številk je bilo Farno ognjišče. Potem so opustili farno in je ostalo Ognjišče. Navdih sta dobila pri fokolarih.

Prva naklada je štela kar 1.300 izvodov. Za njegovo vsebino pa je odgovarjal duhovnik Bojan Ravbar. Takrat zelo napredno izdajo verske mladinske revije urednika pospremita z besedami: “Da želi glasilo povezati župnijo v eno družino in da gredo v korak s časom, podobno kot Jezus v svojem času. Pravita, da je njegova resnica vedno moderna.”

Kot zanimivost, cena revije ni bila določena temveč je bila prepuščena dobremu srcu bralcev. V prvi izdaji Farnega ognjišča so uredniki zbrali nekaj še vedno aktualnih iskric – v premislek in za popotnico tudi današnjemu bralcu:

• Ovira za srečo je, če si obetamo preveč sreče. (Bernard Fontenelle)
• Namesto da bi tožil, ker ima vrtnica trn, se veselim, da so med trni vzcvetele rože. (J. Joubert)
• Predno boš izrekel sodbo o svojem bližnjem, obuj njegove čevlje. (kitajski pregovor)

Svojo publicistično veselje je udejajal s pisanjem različnih člankov v Sloveniji pa tudi na hrvaškem.

Pisatelj in prevajalec

Bojan Ravbar je tekom študija spoznaval tudi več tujih jezikov. Njegov intelekt in napredni duh je poleg dobre pismenosti spremljal tudi izrazit govorni talent. Izdal je več knjig, kot npr.: Kdo nam bo povedal resnico: knjižica za doraščajoče fante (1965); Krst in birma v življenju Cerkve: pastoralni tečaj ’76 (1976); Bog Ljubezen v izkustvu in misli Chiare Lubich (1993); Iz ljubezni do Boga in človeka: komentarji ob stičišču dveh tisočletij (2018); Marijin evangelij v strunjanski poslikavi (2019).

Hkrati pa je tudi prevajal in sicer predvsem iz francoščine in tudi italijanščine: Dračje za poživitev plamena (1960); Kdo mi bo odgovoril? (Anne-Mirie, 1963 in več ponatisov); Proti vetru: življenjske smernice (Lelotte Fernand, 1963); Iskre (skupno s Silvestrom Čukom, 1978); Biti tvoja beseda (Lubich Chiara, 2008); Mirjam in Emanuel (Bertinetti Aldo, 2011).

Srečanja s papeži in s Titom

Oče Bojan je v svojem življenju veliko prepotoval in gostoval po župnijah z različnimi predavanji in referati. Zelo je spoštovan tudi v duhovniških krogih. Srečal se je že z več papeži, za časa svojega duhovniškega poklica. Bil je povabljen tudi na srečanje z Josipom Brozom Titom in Jovanko Broz, ob avdienci pri papežu, na svetem sedežu.

Oče Bojan je imel priložnost predavati o duhovniških poklicih v župniji na Škofovski sinodi, oktobra 1990, kjer je bil prisoten tudi Janez Pavel II. Tema sinode je bila o pastirjih (pastores vabos dobis ali , dal vam bom pastirje). Gre za božjo obljubo.

Bojan Ravbar z družino

Bojan Ravbar ima zelo rad svojo družino in vzdržuje stike z vsemi. Rad ima tudi svoj dom v Dutovljah in se večkrat vrača. V spodnji galeriji fotografij je nekaj utrinkov iz družinskih srečanj.

V sorodu z družino Srečka Kosovela

Očetov brat, soimenjak Bojan Ravbar, se je poročil s starejšo sestro Srečka Kosovela, Tončko Kosovel. Živela sta na njihovem domu, na domačiji Srečka Kosovela v Tomaju. Družino Ravbar iz Dutovelj so imeli radi in so imeli vedno odprta vrata. Teta Tončka je bila zelo vesela, ko so prišli na obisk. Vedno jim je prebrala kakšno Srečkovo pesem in bila je vesela, če so znali vsaj kakšno kitico na pamet.

Oče Bojan je v svojih člankih in knjigah večkrat citiral Srečka Kosovela. Z njim je bil v stiku s Krasom, s svojim rodnim krajem. Lahko bi rekli, da je bil Srečko njegov sopotnik, Oče Bojan pa njegov glasnik.

---

Priznanja

Za svoje delo je prejel številna priznanja. V 80-ih letih je prejel uradno zahvalo in in priznanje reisu-I-uleme iz Sarajeva, s strani takratnega jugoslovanskega muslimanskega vodstva, za odprto pomoč islamski skupnosti na slovenski Obali.
V 90-ih letih je Občina Koper podelila dr. Bojanu Ravbarju občinsko priznanje za delo z mladimi in velik prisepvek na kulturnem ter karitativnem področju. Nagrado mu je izročil v imenu župana Avrelija Jurija, tedanji predsednik države Milan Kučan. Nagrado revije »Naša žena« za Osebnost leta pa predsednikova soproga, Štefka Kučan.

V društvu Venček spoštujemo delo dr. Bojana Ravbarja, saj je naredil velik napredek pri povezovanju različnih ver in različnih ljudi v eno, pod skupnim geslom svojega poslanstva: “Da bi bili vsi eno.” in je lep zgled, kako se s strpnostjo in predvsem z ljubeznijo, da premagati mnoge življenjske ovire.

Menimo, da je s svojim življenjskim poslanstvom predajanja sebe sočloveku in z življenjskimi deli ter njegovo dobrohotno osebnostjo in intelektom, markantno predstavljal veličino človeka iz Slovenije, kraškega človeka in svojo rodno vas Dutovlje, ne samo v slovenski Istri temveč tudi izven meja naše države, zato bi si zaslužil najvišje priznanje občine Sežana.

Povezava do dokumentarnega filma RTV Slovenija

Prvi del: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174959602?s=tv

Drugi del: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174959602?s=tv

Zahvala

Ob objavi dokumentarnega filma o Očetu Bojanu na programu RTV Slovenija nas je več ljudi kontaktiralo in nas prosilo, če bi o njem objavili še kakšno fotografijo, njegov osebni spomin ali zanimivost, saj je s pripovedovanjem svoje življenjske zgodbe navdušil mnoge slovenske gledalce širom po Sloveniji in v tujini.

Društvo Venček iz Dutovelj izreka posebno zahvalo, da je nastal ta čudovit članek z dragocenim slikovnim gradivom o izjemnem človeku, sovaščanu Bojanu Ravbarju. Prijazno nas je sprejel v svojem župnišču v Strunjanu, da je spregovoril o svojih spominih, z nami delil koščke svoje življenjske zgodbe in zgodbe tistih, ki so ga spremljali na tej poti. Ponosni smo na Očeta Bojana. Zahvaliti se želimo tudi našemu članu društva, nečaku Bojana Ravbarja, Sergiju Žvabu iz Dutovelj, ki je z nami in za vas delil svoj osebni arhiv in nam pomagal pri pripravi članka. Zahvalili bi se radi tudi gospodu župniku Vinku Paljku iz župnije Portorož, ki je prijazno in goreče sodeloval pri predstavitvi arhivskega gradiva za ta članek na osebnem obisku pri očetu Bojanu v Strunjanu, junija 2023.

Viri: rtvslo.si – Dokumentarni film dr. Bojan Ravbar (maj 2023), osebni foto arhiv nečaka Sergija Žvaba iz Dutovelj in dr. Bojana Ravbarja, članek Silvestra Gaberščka: dr. Bojan Ravbar – svétal sin Krasa, članek Vojka Gašperuta: Nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni, http://www.facebook.com/groups/1171557652948858, foto arhiv društva Venček, osebni intervju z dr. Bojanom Ravbarjem- arhiv društva Venček (28.6.2023 v Strunjanu), http://www.cobiss.si.

Spremljajte nas tudi na:

• Facebook