Oče Bojan skozi objektiv

Le človek iz male kraške vasi Dutovlje

duhovnik, publicist, kulturni delavec, pisatelj, prevajalec

Otroška leta

Otroštvo je preživljal na Krasu v Dutovljah, na kmetiji. Takrat so bile Dutovlje pod italijansko okupacijo. Rad pove, da prvo besedo, ki jo je izgovoril po slovensko in italijansko, je bila mama. To je vesoljna beseda, ker povleče ne glede na to katere narodnosti si. Obiskoval je italijanski vrtec 4 leta. Ko ga je mama učila v 1. razredu šole s prvimi koraki, se je trmasto upiral, ko ga je učila besedo “hiša”. “Mama, to se reče iša”, ker se v italijanščini, črke “h” ne izgovori.
Na kmetiji mama ni imela veliko časa za otroke. Oče je kmalu zbolel. Bojan je imel 11 let, ko je oče umrl, zato se ga težko spominja. Kar mu je otalo so bili spomni bolezni.

Oče Bojan pravi, da je tudi kmetija pomenila ljubezen do naroda in do jezika. Bili so edini v vasi, ki so imeli imena krav po slovenskih rekah: Sava, Drava in Soča. Italijani ob popisu živali niso ugotovili, da gre za slovenska imena.

Leta mladosti

Leta mladosti so ga peljala do semenišča v Pazinu. Kako je do tega sploh prišlo? Oče Bojan pravi, da je bila septembra leta 1947 sveta birma v Dutovljah. On je bil birman že leto prej v Trstu. Birmovat je prišel dr. Nežič iz Pazina, ker je upravljal ta del tržaške škofije.
Bojan je imel nalogo, da ga pred cerkvijo pozdravi in nato, ko so prišli v zakristijo, sta se spet srečala, ker je pomagal kot ministrant. Dutovski Župnik je prišepnil škofu: “Ta bi bil za semenišče.” In škof je rekel: “Bomo videli!”
Popoldne je prišel škof na obisk, da se pogovori o predlogu z mamo. Mama se je upirala. Medtem ko sta Ančka Kosovel in njen mož Bojan Ravbar vztrajala: “Pusti ga naj gre, fant je bister in bo morda kaj iz njega.”
Bojan pravi, da si je sicer tega želel, čeprav takrat, ko se je bilo treba posloviti od doma ga je stisnilo. Ko je prišel v Pazin pa je srečal večje število fantov, poznejše sošolce in kolege: Franca Prelca, Toneta Požarja, Rafka Valenčiča. Tam se je vzgojila odlična generacija primorskih duhovnikov.

Oče Bojan je bil goreč skavt. Vedno je nosil s sabo skavtski klobuk (skrivoma, saj v tistih časih v Jugoslaviji skavti niso bili zaželjeni, le taborniki). Ta mu je odpiral pota, na primer, ko je sam na avtoštop obiskal Francijo je hitro dobil prevoz, ko so prepoznali, da je skavt. Zgornja slika desno je bila posneta v Franciji (Morestel).
Verjetno je eden najstarejših še živečih starih skavtov v Sloveniji.

Mašniško posvečenje

Semenišče v Pazinu je bila dejansko hrvaška gimnazija, vendar so imeli srečo, ker je bil ravnatelj slovenski duhovnik Leopold Jurca, ki je potem postal duhovnik v Kopru. On je vzgajal generacije Slovencev s posebnim programom v slovenskem jeziku.
Časi v semenišču so bili zelo dejavni. Imeli so literarne krožke, že takrat so izdajali poseben časopis. Začeli so tudi s fotoklubom in so takrat s tem gradivom naredili prve slikanice in te veščine uporabili tudi pri oblikovanju prve revije Ognjišče. V Pazinu je oče Bojan začel tudi z zavezo in pobudo za abstinenco, proti zlorabi alkohola. K temu ga je spodbujal dutovski župnik Budin. Oče Bojan je bil abstinent do študija v Rimu. Tam je moral živeti “modo romano”.

V spodnji galeriji je cel niz fotografij na dan posvetitve v duhovnika oz. nove maše Bojana Ravbarja v Dutovljah, leta 1962. Posneta je tudi fotografija njegovega odhoda od doma pred “kolono” domače hiše.

V nedeljo, 1. julija 2012 je dr. Bojan Ravbar obhajal svojo zlato mašo v rojstnih Dutovljah; v Kopru, kjer je služboval 32 let, pa je bila zlata maša 2. septembra 2012.

V nedeljo, 21. avgusta 2022 je dr. Bojan Ravbar obhajal v Dutovljah tudi svojo biserno mašo.

Oče Bojan podoživlja trenutke tistega dne in pove, da se vsi posvečeni mašniki uležejo na tla. Takrat se berejo litanije, čutiš da se nebo poveže z zemljo. Nižje kot to, da si na tleh ne moreš biti. Lahko pa dvigaš človeštvo do nebes.

Bojan Ravbar z družino

Bojan Ravbar ima zelo rad svojo družino in je vzdrževal stike z vsemi. Rad ima tudi svoj dom v Dutovljah in se večkrat vrača. V spodnji galeriji fotografij je nekaj utrinkov iz mladih let, pri delu na kmetiji, pa s sestrama v vinogradu. Nečaku Sergiju je bil tudi birmanski boter (fotografija spodaj levo je nastala pred oltarjem v cerkvi sv. Jurija v Dutovljah).

V sorodu z družino Srečka Kosovela

Očetov brat, soimenjak Bojan Ravbar, se je poročil s starejšo sestro Srečka Kosovela, Tončko Kosovel. Živela sta na njihovem domu, na domačiji Srečka Kosovela v Tomaju. Družino Ravbar iz Dutovelj so imeli radi in so imeli vedno odprta vrata. Teta Tončka je bila zelo vesela, ko so prišli na obisk. Vedno jim je prebrala kakšno Srečkovo pesem in bila je vesela, če so znali vsaj kakšno kitico na pamet.

Nekaj utrinkov iz družinskega albuma: levo fotografija posneta na Kosovelovem vrtu s stricem Bojanom, na desni zgoraj za sveto birmo nečaka Sergija (levo je Anica Kosovel).

Duhovniški poklic

Že kot koprski kaplan je začel živeti skladno z načeli Chiare Lubich in je bil med ustanovitelji Marijinega dela v Sloveniji. Začel je živeti v krščanski skupnosti po načelih Prve apostolske cerkve kot fokolar – ognjiščar in je tudi predsedoval takšni skupnosti Marijinega dela v Loppianu pri Firencah.

Zakaj ime oče Bojan? V Kopru so bili patri in ministranti so prišli k večernicam, in so mu rekli pater Bojan. On je to sprejel. Ko so pa patri šli stran je rekel, namesto reči pater, mi lahko rečeš oče.
Malo sem imel v ušesu v Franciji, besedo Père – oče. In začeli so ga klicati oče Bojan. To se je potem ugnezdilo, marsikdo je to sprejel.

Veliko se je razdajal za mlade in tudi za invalide, še posebej potem, ko je nastopil službovanje v piranski cerkvi, sv. Jurija.

Na sliki zgoraj so se verniki iz Dutovelj srečali z očetom Bojanom v Loppianu pri Firencah leta 9.5.2008.

Graditev cerkve svetega Marka v Kopru

Oče Bojan se je dve desetletji kot župnik v Kopru prizadeval za izgradnjo cerkve v novem naselju Markovcih. To mu je uspelo tik pred osamosvojitvijo. Ker je cerkev na hribu svetega Marka, kjer je bila enkrat prej že cerkev- danes ruševine- so povlekli kamen iz ruševin in ga vzeli kot temeljni kamen nove cerkve. Pri tem je pomagal tudi naš dekan iz Sežane, župnik Sandi Škapin (na sliki desno spodaj, na desni strani očeta Bojana). Več o cerkvi sv. Marka je dostopno TU.

Srečanja s papeži in s Titom

Oče Bojan je v svojem življenju veliko prepotoval in gostoval po župnijah z različnimi predavanji in referati. Zelo je spoštovan tudi v duhovniških krogih. Srečal se je že z več papeži, za časa svojega duhovniškega poklica. Bil je povabljen tudi na srečanje z Josipom Brozom Titom in Jovanko Broz, ob avdienci pri papežu, na svetem sedežu.

---

V društvu Venček spoštujemo delo dr. Bojana Ravbarja, saj je naredil velik napredek pri povezovanju različnih ver in različnih ljudi v eno, pod skupnim geslom svojega poslanstva: “Da bi bili vsi eno.”.

Menimo, da je z življenjskimi deli ter njegovo dobrohotno osebnostjo in intelektom, markantno predstavljal Slovenijo in tudi svojo rodno vas Dutovlje, izven meja naše države, zato bi si zaslužil najvišje priznanje občine Sežana.

---

Ob objavi dokumentarnega filma Očetu Bojanu na programu RTV Slovenija nas je več ljudi kontaktiralo in nas prosilo, če bi o njem objavili še kakšno fotografijo ali zaniivost, sa je s pripovedovanjem svoje življenjske zgodbe navdušil mnoge.

Posebna zahvala, da je nastal ta čudovit članek z dragocenim slikovnim gradivom gre našemu članu društva, nečaku Bojana Ravbarja, Sergiju Žvabu iz Dutovelj.

Viri: rtvslo.si in osebni arhiv nečaka Sergija Žvaba iz Dutovlje.

Spremljajte nas tudi na:

• Facebook