1852 – 1869
Izpričano po ustnih virih sorodnikov je Lovro odrasel, za tiste čase, v materialno dobro preskrbljeni in kulturno osveščeni družini. Osnovno šolo je obiskoval v Dutovljah. Ker se je izkazal kot uspešen učenec je leta 1865 odšel v gimnazijo v Gorico (Görzer Staatsgymnasium) in pozneje na goriško realko. Goriško gimnazijo so obiskovali tudi drugi znani Slovenci kot Anton Mahnič (teolog), dr. Karel Štrekelj (etnolog), pred njim tudi duhovnik in pesnik Simon Gregorčič in politik Josip Tonkli.
Goriška realka je imela pomembno vlogo pri narodnem ozaveščanju Slovencev na Goriškem. V tem času so se organizirali množični ljudski tabori (shodi), ustanavljale so se čitalnice in v okviru teh tudi različne prireditve. Slednje so bile tudi formalno središče družabnosti in kulture Slovencev na Goriškem in predvsem v mestu Gorica. Dijaki so skupaj z slovenskimi učitelji predstavljali pomembno intelektualno sredino Slovencev, ki so utirali slovenski narodni položaj v takrat multi-kulturni Gorici. Da odnosi z italijanskim prebivalstvom v tistem času niso bili ravno prijateljski priča tudi Gregorčičeva pesem Soči (1879). Zato je bilo njihovo delovanje podvrženo različnim tveganjem.
Z nekaterimi sošolci ali kolegi iz višjih ali nižjih letnikov je Lovro vzpostavil pristna prijateljstva in z nekaterimi je sodeloval tudi pozneje še v zrelih letih. Tako je imel na Lovra velik vpliv odvetnik Karel Lavrič, ki je učil na goriški gimnaziji in je bil eden glavnih slovenskih buditeljev na Primorskem, saj je organiziral več taborov. Veljal je tudi za očeta čitalnic na Goriškem.
Spletna povezava do uvodnega članka: LOVRO ŽVAB – narodnjak po srcu in duši.
Viri: dlib.si, Lovro Žvab, prijatelj Frana Levstika/ Ivan Vogrič, 2012, sl.wikipedia.org
Zgodbe s Krasa 