3.2.2025
Obe Gorici, bosta 8. februarja 2025 postali – EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE. To je res hvalevredno, da si obe sosedi “podata roko”. Toda zgodovinsko gledano, ni bilo vedno tako, kar dokazuje, kot “nema priča” Svetogorsko romarsko svetišče, ki je bilo med 1.s. vojno popolnoma porušeno.
Sicer pa je bila prva mala CERKEV (v spomin, ko se je tam – leta 1539 prikazala Mati Božja – pastirici Urški Ferligoj) – tam postavljena že dve leti po prikazovanju, to je davnega leta 1544.
Preteklo leto smo tako praznovali 480 let od postavitve 1. cerkvice na Skalnici, letos pa bo v maju mesecu 110-letnica, ko je Kraljevina Italija – maja 1915 – napovedala vojno Avstro-Ogrski, katere del smo bili tudi Slovenci. Tedaj v maju 1915, so morali vsi patri Frančiškani takoj zapustiti samostan na Sveti Gori. Svetišče je bilo po 1.s.vojni popolnoma porušeno. BEGUNKA pa je postala tudi podoba Svetogorske Kraljice.
Po 1.s. vojni pa je Italija svetišče na Sveti Gori obnovila in postavila celo žičnico (tedaj eno najmodernejših v Evropi), ki je vozila (1940-1943) romarje na Sveto goro.
Med 2.s. vojno je bila žičnica poškodovana, zato so Slovenci (Avtopromer Gorica) postavili (1968-1974) novo. Po odhodu (bil moj stric) direktorja Avtoprometa – Staneta Štoka v pokoj, pa jo je novo vodstvo Avtoprometa, odstranilo – skupaj s kabinami, vrvmi in nosilnimi stebri.
Romanje na Sveto goro pa se še vedno nadaljuje, tako peš, kot z avtomobili. Jaz sem kot otrok, leta 1951 šla na Sveto Goro s svojimi starši. Do Nove Gorice smo šli z vlakom. Od tam dalje pa sem šla – nekaj časa peš, malo pa na tatovem hrbtu, tako, da je takrat on opravil res veliko pokoro. Drugič sem šla leta 1968 s prijateljicami na romanje na Sveto Goro z žičnico.
Z žičnico sva se povzpela do svetišča tudi s fantom – sedanjim možem, dokler je še obratovala. Ko so jo čez leta odstranili, pa gremo gor vedno z avtomobilom, saj so tam postavili veliko parkirišč, ki so ob večjih praznikih vedno polna. Tudi letos, prvo januarsko nedeljo 2025 je bilo tako, ko sva tja poromala z možem Bojanom in gor srečala še nekaj Dutovcev. Ob pogledu na oltar in podobo na oltarju, sem razmišljala, kako je bila tudi ta podoba – Svetogorske Kraljice, večkrat begunka, pa se je vedno srečno vrnila na Goro.
Rojstvo in potovanje podobe Svetogorske Kraljice
Maja 1915, je podobo snel z oltarja takratni gvardjan Frančiškanskega samostana na Sveti Gori p. Marjan Širca (moj sorodnik), doma iz Pliskovice in jo s sobrati odnesel v Ljubljano. Po obnovi svetišča, se je nepoškodovana spet vrnila na Sveto Goro.
MOHORJEV KOLEDAR iz leta 1987 – je lepo opisal zgodovino Svete Gore, KRONANJE Svetogorske podobe leta 1717, ter razmere – med 1.s. vojno, ter obdobje po njej – vse do leta 1947, ko je bila Primorska priključena Titovi Jugoslaviji. Svetogorska Kraljica pa se je vrnila na Goro šele aprila leta 1951.
Zanimiv je opis KRONANJA Svetogorske podobe leta 1717 , ki je potekalo na Travniku v Gorici. V koledarju je opisano tako:
“Tretjo pobinkoštno nedeljo, 6. junija 1717, je bila slovesnost na Travniki v Gorici, kamor so s Sv. Gore prenesli milostno podobo. Ob grmenju možnarjev in zvonjenju svetogorskih zvonov, so štirje patri v levitski opravi dvignili podobo z oltarja in jo postavili na bogato okrašeno nosilnico, jo dvignili na ramena in jo v slovesnem sprevodu nesli do podnožja gore, kjer jo je s spremstvom pročakal stolni prošt in opat Janez Fattori. Podobo so nato pod baldahinom nesli pred Turnovo palačo na Travniku, kjer je bila okrog škofa, poleg številnih duhovnikov in uglednih meščanov, tudi nepregledna množica ljudi. Grmeli so topovi in godba je igrala mogočno pozdravno pesem. Nato so prebrali uradno listino in škof je intoniral pesem: “Pridi Sveti Duh…” in zmolili so predpisano molitev. Nato je škof s trepetajočimi rokami namestil dragoceni kroni – na glavo Marije in Jezusa. Drugi dan se je kronana Kraljica vrnila na svojo Goro. Vse dni slovesnosti, so aktivno vztrajali tudi godbeniki in pevci iz Benetk.
Poleg slovesnosti kronanja, je v Mohorjevem koledarju 1987 – predstavljena tudi Svetogorska Kraljica, kot BEGUNKA – z naslovom “BEŽI tudi Svetogorska Kraljica”:
“Ko je 24 maja 1915. leta – Italija – Avstriji napovedala vojno, je že naslednji dan avstrijska vojska zasedla Sveto goro. Frančiškani so dobili ukaz: “Zapustiti Goro v eni uri.!” Nemalo začuden je bil Grgarski vikar Godnič, ko so pri njem ob 11 uri zvečer potrkali in prosili za prenočišče: svetogorski gvardjan p. Marjan Širca, p. Frančišek Ambrož, fr.Peter in – Svetogorska Marija, ki so jo prinesli s seboj. Po osmih dneh, so jo srečno spravili k frančiškanom v LJUBLJANO. Tam je bila 17. junija 1917 tudi slovesnost 200 letnica kronanja, ki jo je vodil goriški nadškof – dr. Fr. B. Sedej, prav tako begunec, ki je z vsemi bogoslovci svoje metropolije – goriškimi, tržaškimi, koprskimi, puljskimi in reškimi – leta prve svetovne vojne – preživel pod gostoljubno streho STIŠKE opatije.“
Svetogorska Kraljica se je mogla vrniti šele 1921, 8. oktobra, vendar samo v GORICO, saj je bilo svetišče na Sveti Gori žalostno razdejano in opustošeno. Domov na Sveto Goro je prišla šele 2. oktobra, leta 1922.
V sedemletno begunstvo pa se je spet podala med 2.s. vojno. S Svete Gore jo je rešil grgarski župnik in dekan msgr. Filipič – 21. 9. 1943. Ta begunska pot Svetogorske Kraljice, je šla preko Grgarja, Ajdovščine, Gradišča in Vipavskega križa, do samostana na Kapeli v Gorici, kjer je ostala vse do 9. februarja 1947, ko so jo italijanski patri, umikajoč se (vedeli, da bo Kostanjevica prišla v septembru pod Jugoslavijo) v Gorico, onstran meje. Vzeli so jo s seboj in jo izročili GORIŠKI STOLNICI.
Toda – Svetogorska milostna podoba, bi se morala vrniti na Sveto Goro poleti 1947 leta. Ljubljansko OZNANILO, je veseli dogodek napovedalo v štev. 29/47 za 15. junij. Vendar so bile zveze med (Italijo in Jugoslavijo) Ljubljano in Goriško – slabe, tako, da se je oznanilo zmotilo 2x, prvič, ker je bila vrnitev predvidena za 7. junij, drugič pa, ker se podoba ni vrnila na Sveto Goro, saj je prejšnjo noč preprosto IZGINILA iz Goriške stolnice. Šele leta 1950 je bila izroče škofu Montiniju (poznejšemu papežu Pavlu VI). Ta jo je izročil generalnemu definitorju za Slovane v vrhovni upravi frančiškanskega reda, Slovencu dr. p. Hugonu Brenu.
Še danes ne vemo, kdo je podobo ukradel in kaj je z njo počel tri leta. Ni se ustrašil grožnje goriškega nadškofa z izobčenjem. Leta 1950, je bila podoba v dokaj slabem stanju in p. Hugo je poskrbel, da so jo s poškodovanega in razpadajočega cedrovega lesa v Vatikanskih restavratorskih delavnicah, prenesli na platno. Je zalegla ostra pismena urgenca novogoriškega apostolskega administratorja dr. Mihaela (stanoval na Kostanjevici in leta 1957 birmoval v Pliskovici) Toroša 7. januarja leta 1950, ki je vprašal: “Kje je podoba, ki je po božjem in naravnem pravu – last slovenskega naroda”?
Po prenovi je kurir Jugoslovanskega veleposlaništva v RIMU, podobo prepeljal v BEOGRAD. Nato je podoba 22. 12. 1950 prispela v LJUBLJANO, kjer je uradna komisija strokovnjakov, ki jo je vodil dr. Fr. Stele, potrdila, da je slika pristna. Sredi januarja 1951, pa so jo prepeljali na KAPELO nad Novo Gorico. Šele 8. aprila l. 1951, so jo potem, ko je še prej tri dni gostovala v SOLKANSKI župnijski cerkvi, v navzočnosti 32 duhovnikov in petnajst tisoč vernikov prenesli v njen dom na Gori. Slovesno mašo je opravil frančiškanski provincial, apostolski administrator – Toroš. Intoniral je Zahvalno pesem. Slavnostni govornik Filipič, pa je bil tako ganjen, da ni povedal nič, ampak se je samo od sreče zjokal, ljudje pa kajpada z njim.
Zgodovina potrjuje, da romarskih krajev ni mogoče umetno narediti, pa tudi odpraviti NE !
Prispevek je pripravila Milena Vovk.
Sveto Goro je imela v srčnem spominu tudi Ljubka Šorli pesnica, žena Lojzeta Bratuža, kateremu smo se v društvu Venček poklonili ob letošnjem Dnevu kulture. O Sveti Gori je zapisala več pesmi. Eno od njih delimo na tem mestu tudi z vami:
KO NA SVETI GORI ZVONI
V nedeljsko jutro preko žic bodečih
je s Svete gore glas zvonov priplaval,
z žgolenjem ptic se v zraku poigraval,
naprej hitel, poln naročil ljubečih
za vse, ki do Kraljice Svetogorske
so vdanost in ljubezen ohranili,
ki radi k Njej na goro bi stopili.
Povsod jih najde, križem vse Primorske.
Marija ve, da v milostno svetišče
otrok le malo poklekniti more;
a duh premnogih jo vsak dan obišče.
V težavah vsem do milosti pomore,
darov nasuje polno jim prgišče.
Z róko dobrotno nudi jim opore.
Iz zbirke pesmi Ljubka Šorli: Goriške pesmi. Pesem je napisala leta 1955.
Zgodbe s Krasa 