Kolaž spomina na čase, ko se je Gorica razdelila na dvoje
Leta 2025, si bosta Nova Gorica in Gorica “kulturno podali roki” in simbolizirali tesno povezanost med obema mestoma. Stoletja nazaj, pa je bilo le ENO.
Od leta 1947 dalje, za časa Titove Jugoslavije, pa je bila v bližini železniške postaje – postavljena ŽELEZNA ZAVESA – visoka kovinska – mrežnata ograja, ki jo je varovala vojska in policija. Te mreže se še živo spomnim, ko smo šli učenci, leta 1955 na šolski izlet z vlakom, od Dutovelj do Nove Gorice.
Kraševci smo, vse do leta 1947, imeli nekako za našo “prestolnico” – tako Gorico, kot Trst. Toda, ker se Titova Jugoslavija ni dovolj potrudila in neizpogajala z Zavezniki za celotno zahodno slovensko ozemlje, skupaj z morjem od Devina pa do Trsta, smo Primorci izgubili obe mesti, tako Trst kot Gorico in seveda morje pod Kraškim robom.
Takoj po priključitvi k Titovi Jugoslaviji, so začeli Primorci – “na svojem hrbtu”, graditi svojo Novo Gorico. Temeljni kamen za Novo Gorico je bil postavljen junija 1948. Pri graditvi Nove Gorice, so pomagale tudi delovne brigade. Od starih stavb Gorice je ostala v Jugoslaviji le Železniška postaja – Bohinjske proge, kot tudi nekaj stanovanjskih blokov v bližini – vzhodno od železniških tirov, ter Frančiškanski samostan na Kostanjevici, nad Gorico.
To krivično mejo, ki je Primorcem odrezala Trst in Gorico so prebivalci sprejeli s “stisnjenimi ustnicami”. Na Jugoslovanski strani so potem ostali Primorci v pomankanju, saj so delavci, ki so delali v Trstu in Gorici izgubili delovno mesto, kmetje pa so izgubili tržišče za svoje pridelke v teh obmejnih mestih. Poleg pomankanja denarja, so bile tudi trgovine na Jugoslovanski strani skromno založene in veliko artiklov se na naši strani sploh ni dalo dobiti. Sosednja država pa je imela vsega na pretek. Te razmere so botrovale, da se je zgodil – “POHOD METEL”.
O tem dogodku, sem poslušala kmalu po osamosvojitvi na Radiju – Slovenija 1. Potem sem vprašala mojo mamo Stanislavo Petelin, če ona kaj o tem dogodku ve. Odgovorila mi je: “Seveda vem, saj je takrat bil med tistimi, ki so mejo varovali, tudi moj brat (poznejši direktor “Avtoprometa Gorica”, ki je gradilo tudi žičnico na Sv. Goro) Stane Štok. Namreč takrat, leta 1950, se je med ljudmi, čeprav še ni bilo telefonov, razširila novica, da se bodo na mejnem prehodu Rožna dolina, lahko srečali sorodniki iz obeh držav, tako Italije, kot Jugoslavije. Pa je prišla – 6. avgusta 1950, na ta mejni prehod velika množica – več tisoč ljudi. Med njimi je bilo veliko poznanih, ki so obljubili, da gredo samo do bližnjih trgovin na italijanski strani in si tam nakupijo stvari, ki se jih pri nas ne dobiti, ter, da se s kupljenim blagom takoj vrnejo nazaj v Slovenijo. Res so vsi tudi obljubo držali in natovorjeni z rižem, kavo….ter novo metlo na rami, so se čez par ur – vrnili nazaj v Slovenijo. Mejo so takrat varovali pretežno Slovenci in na svoje ljudi niso streljali. Takrat je nekaj policistov le izgubilo službo. Za tem pa je Jugoslavija na novo postavila “šefe” mejnih prehodov, ki so prispeli predvsem iz Srbije in drugih republik Jugoslavije.
Leta 1955, pa smo prebivalci iz obmejnih krajev Primorske le dobili PROPUSTNICE, s katerimi smo lahko šli v Italijo enkrat tedensko, čez leta pa tudi vsak dan. Danes hvala Bogu, pa že 20 let – meje ni več!!!
Pred kratkim so od Cerkve na Kostanjevici – obnovili ROMARSKO POT s kapelicami, ki je do leta 1947 povezovala Kapelo na Kostanjevici z mestom Gorica. Po 1947, pa je bila tudi tu, postavljena “železna zavesa”. Ta meja, je Gorici pretrgala pot – Via Cappella, do svetišča na slovenski strani. Danes pa je spet tako, kot je včasih bilo. To sva ta teden z možem Bojanom spoznala, ko sva se iz italijanske strani, po tej poti peš povzpela na Kostanjevico. Na to svetišče in samo cerkev imava z možem lepe spomine, saj sva se pred 52 leti, kot mnogo drugih Kraševcev, tam tudi poročila.
Sicer pa me na to cerkev na Kostanjevici, ter Sveto Goro in Uršulinski samostan v Gorici, vežejo tudi spomini na sorodnike, o katerih mi je večkrat pripovedovala moja mama. Njen oče – Štok Dominik, je imel v Uršulinskem samostanu dve teti redovnici: s. Širca Amalija in s. Štok Feliče ter dve sestrični. Ena izmed teh je bila dolgoletna prednica – profesorica Madre Nazarena Širca in s. Bergmana Širca. Sveto goro in Kostanjevico, pa je povezan stric mojega nonota Štok Dominika, p. Marjan Širca, ki je bil rojen v Pliskovici 1854. Ko je izbruhnila 1.svetovna vojna, je bil gvardjan na Sveti Gori in leta 1915, 25. maja, se je moral, skupaj z Marijino podobo, umakniti v Ljubljano. Takrat so Avstrijci, ob izbruhu “Soške fronte”, dali ukaz, da se umaknejo vsi patri v zaledje in Skalnico je zasedla vojska. Po končani vojni, pa se je p. Marjan Širca, spet vrnil na Goriško, v samostan na Kostanjevici, ker je bila Sveta gora popolnoma uničena. Na Kostanjevici je deloval, kot gvardjan in bil aktiven tudi s pisanjem v publikaciji “Iz vrtov svetega Frančiška”, vse do vzpona Fašizma. Zadnje desetletje pa je deloval na Brezjah, kjer je (osmrtnico je objavil časopis Slovenec 29.10.1932) tudi pokopan. V enem starem Mohorjevem KOLEDARJU, kjer so navedeni vsi gvardjani iz samostana na Kostanjevici, sem zasledila, da je bil med obema vojnama, zadnji SLOVENSKI GVARDJAN na Kostanjevici, prav duhovnik – p. Marjan Širca. Potem so ga FAŠISTI, skupaj z drugimi slovenskimi redovniki s Primorske, IZGNALI – leta 1924.
Torej, letos 2024, je 100. obletnica izgona slovenskih redovnikov iz Kostanjevice, ter 20. obletnica “padca meje” med Slovenijo in Italijo, naslednje leto 2025, pa bosta Gorica in Nova Gorica, skupaj nosili ime – PRESTOLNICA KULTURE.
Zgodovinsko gledano, pa so bili od vedno NOSILCI KULTURE, prav samostani. Zato potekajo sedaj pogovori, da razglasijo samostan Kostanjevico, kot kulturni SPOMENIK državnega pomena.
Zapisala ga. Milena Vovk, pra, pra nečakinja p. Marjana Širca (v Dutovljah , maj 2024)
Spremljajte nas tudi na Facebooku:
Zgodbe s Krasa 