Tržaško obdobje Lovra Žvaba

1881 – 1888

Zgodnje tržaško obdobje

Lovro je poleti 1881 zelo hudo zbolel zaradi pljučnice, zato se je vrnil v rodne Dutovlje v domačo oskrbo.  Bolezen se je zavlekla vse do septembra 1882. V tem obdobju se je posvečal zbiranju »ljudskega blaga« in zbiranju ter proučevanju redkih slovenskih knjig tudi iz 16. in 17. stoletja.

Po okrevanju se preseli v Trst. To je čas, ko je Trst doživljal gospodarski in kulturni razcvet, h kateremu je botrovala vzpostavitev železniške proge Dunaj – Trst in dograditev Sueškega prekopa in širitev tržaškega pristanišča, vrata »Orienta«. Zaradi ugodnega poslovnega okolja, je zlasti v drugi polovici 19. stoletja zraslo slovensko meščanstvo (npr. rodbina Kalister, pozneje Gorup).

Kmalu po preselitvi v Trst, novembra 1882 so ga oprostili vojaške službe. V tem obdobju je pisal za različne slovenske časopise. Njegov pisateljski opus je bil zelo specifičen, vendar za slovensko kulturno zgodovino zelo pomemben in aktualen. Tako je leta 1885 sprožil v prispevku vprašanje zapisovanj slovenskih krajevnih imen v uradni toponomastiki na tržaškem, lotil se je tudi statističnih podatkov in etnične strukture Slovencev na tržaškem. Utemeljuje, da so Sloveni (Schiavoni) živeli v Furlaniji do zaliva Jadranskega morja, že okrog leta 492. V razpravi je izpostavil slovanski izvor tako nekaterih starih tržaških družin (t.i. patricijev) kot tudi nekaterih starih imen tržaških ulic. Hkrati je ugotovil, da je tržaška zgodovina večkrat izkrivljala slovensko prisotnost v mestu.

V svojih študijah se je posvečal tudi Primožu Trubarju. Bil je tudi govornik ob 300-letnici Trubarjeve smrti, ki je potekala julija 1886 v Trstu. Pisal je tudi o Jakobu Petelinu Gallusu., o najdbi neznanega slovenskega rokopisa iz leta 1799 in drugih. Sodeloval je tudi kot posrednik med italijanskimi in slovenskimi književniki, in širil slovensko literarno besedo (med drugimi tudi Prešernovo poezijo) prek meja.

Sodelovanje s tržaško Edinostjo

V letu 1884 je Lovro začel tesneje sodelovati s tržaškim časnikom Edinost. Časnik Edinost je imel sedež v stavbi kjer je pozneje zrasel slovenski Narodni dom. Izhajal je neprekinjeno kar 52 let, od leta 1876, v začetku kot štirinajstdnevnik, v času Žvabovega urednikovanja dvakrat tedensko, pozneje pa celo kot dnevnik, vse do leta 1928. Njena največja naklada je dosegla celo 15.000 izvodov. Današnji naslednik Edinosti je Primorski dnevnik, največji slovenski dnevnik v zamejstvu po predhodniku, Partizanskem dnevniku. Časnik Edinost je imel v ozadju tudi ustanovjeno istoimensko politično društvo, ki je redno nastopalo na volitvah in zagovarjalo zmerno liberalno politiko. Kot informacijski vir je takrat odlično služil komunikaciji med Slovenci in na nek način spodbujal rastočo vlogo in vpliv Slovencev v Trstu in njegovi okolici, ter slovensko prebivalstvo povezoval.

Že konec leta 1884 je Lovro vstopil v vodstvo Slavjanske čitalnice v Trstu, v začetku leta 1885 pa je prevzel tajniška dela v Čitalnici. Ta je bila ustanovljena leta 1861 in je imela slavno zgodovino, saj je bila prva čitalnica na Slovenskem nasploh. Njena specifika je bila, da je povezovala Slovane v mestu kjer so bili najštevilčnejši Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Poljaki, Čehi in Slovaki. Čitalnica je nekako poosebljala slovensko in slovansko dušo Trsta, kar je trajalo celih 60 let do njenega nasilnega uničenja v letu 1920 oz. požiga Narodnega doma v Trstu, kjer je veliko let domovala. Čitalnica je bila elitna ustanova, saj je združevala pripadnike slovenskega meščanskega razreda in intelektualno sredino. Njen sedež je bil takrat v elitni stavbi Palači Tergesteo, ki je veljala za arhitekturni presežek tistega časa, zgrajena iz 4 stolpičev in vmesno pokrito galerijo (sprehajališčem). Zgrajena je bila v letih 1840-1842 kot multi-trgovski kompleks (današnja trgovska središča), med gledališčem Verdi in gospodarsko zbornico in je imela simbolično lokacijo kulturnega in ekonomskega razcveta v osrčju mesta. Za aktivno članstvo v čitalnici je bilo potrebno plačati članarino. Zato je bila preprostemu delavskemu razredu težje ali sploh nedostopna. Člani so bili le moški in sicer ugledni pripadniki Slovencev oz. drugih Slovanov v Trstu. Čitalnico je močno podpiral tudi najpremožnejši Slovenec tistega časa g. Kalister.

Obdobje prizadevanj za slovensko javno šolstvo na tržaškem

V letu 1886 se je Lovro Žvab, kljub drugačnim prvotnim načrtom neposredno angažiral na novem področju. Junija je vstopil v odbor tržaške podružnice družbe Cirila in Metoda, formalno je nastala le nekaj mesecev prej. V tem obdobju so se že začele kazati razpoke avstro-ogrske monarhije in vedno večji etični razkol ter želja po samobitnosti narodov. Družba Cirila in Metoda je imela narodnoobrambne namene, kar je uresničevala z ustanavljanjem zasebnih slovenskih vrtcev in šol, še posebno v narodno mešanih okoljih. Hkrati je nasprotovala nemškim in italijanskim šolskim društvom. Šola je takrat že postajala trdna institucija, saj se je utrdila kot splošna šolska obveznost, kar je veljalo predvsem za mestna središča. Prva podružnica družbe Cirila in Metoda iz Ljubljane, je bila ustanovljena v Trstu 17. oktobra 1885, v prostorih Slavjanske Čitalnice, ki jo je takrat vodil Lovro. Po uradni ministrski potrditvi 27. februarja 1886 je bila vzpostavljena formalna podlaga za prvi občni zbor, ki je potekal 3. junija 1886. Na dogodku je imel govor tudi Lovro Žvab, ki je pritegnil pozornost s kritiko tržaških oblasti, ki so zavrnile ustanovitev javnih ljudskih šol s slovenskim jezikom, v mestu Trst (op.a. v tistem času so že delovale javne slovenske šole -takrat na podeželju- danes pripojene kot mestne četrti k Trstu: Škedenj, Rojan, Sv. Ivan in Barkovlje). Predlagal je, da novo vodstvo podružnice zaprosi odbor v Ljubljani, da naredi potrebne korake vsaj za ustanovitev slovenskega vrtca v (takratnem) mestu Trst. Predlog je bil na občnem zboru sprejet »enoglasno« z velikim navdušenjem.

Ideja o slovenski šoli v Trstu je vzniknila že v revolucionarnem letu 1848, ki pomeni začetek organiziranega političnega življenja kraških Slovencev. To zahtevo je potem prevzelo tudi politično društvo Edinost. Zato so leta 1883 poslali tržaški občini prošnjo za ustanovitev slovenske šole v Trstu z zbranimi podpisi kar 1.349 očetov. Prošnja je bila zavrnjena, ker je bila predložena v slovenskem jeziku, zato so jo pozneje obnovili in poslali na višjo instanco (namestništvo) v italijanščini, z zbranimi 1.429 podpisi. Tudi ta prošnja je bila zavrnjena. Ker so se poti do javne slovenske šole zaprle, je bilo za dosego cilja potrebno ustanoviti zasebno šolo, podobno kot so bile v Trstu že judovska, srbska, grška, protestantska in druge.

Prvi zasebni slovenski vrtec, t.i. »Otroško zabavišče«, so odprli pri sv. Jakobu v Trstu odprli 3. januarja 1887. Okraj sv. Jakoba je bil v takratnem mestu Trst kot eno izmed večjih območij in je veljal za socialno šibkejši predel Trsta. Lovro Žvab je na glavni skuščini podružnice, leta 1887 navedel, da živi samo v okraju Sv. Jakoba (kjer je bil lociran vrtec, obiskovalo naj bi ga med 35 in 50 otrok) okrog 26.000 Slovencev. Socialne razmere so bile v tem okraju zelo slabe. V vrtcu so otrokom omogočili brezplačen zdravniški pregled, kar je bilo za tiste čase napredno.

Da bi omogočili delovanje vrtca so v družbi Cirila in Metoda organizirali različne prireditve, veselice in plese, da so zbirali finančna sredstva. Pri čemer so sodelovala različna društva in čitalnice. Tudi tu se je Lovro zelo angažiral. Denar so velikodušno prispevali vsi Slovenci v Trstu od najpremožnejših do najrevnejših. Navdušenje za ustanovitev lastne šole je bilo veliko in denar se je zbral kot načrtovano. Tu se je pokazala naša narodna enotnost- sicer redka v zgodovini našega naroda- ko smo uspeli preseči medsebojne ekonomske, socialne in politične razlike in se skupaj enotno zavzeli za slovenski jezik in slovensko kulturo.

Vodstvo podružnice naj se prej ko prej obrne na glavno vodstvo v Ljubljano s prošnjo, da v Trstu pri Sv. Jakobu še to jesen odpre 1. razred ljudske šole. Otročji vrti (op.a. mišljeno vrtci) ne bi imeli pravega namena, ako se precej ne nasloni na-nje narodna ljudska šola.

LOVRO ŽVAB, del nagovora na Občnem zboru tržaške moške podružnice Sv. Cirila in Metoda, 3.4.1887

Prvi razred zasebne slovenske šole v takratnem mestu Trstu, natančneje v okraju sv. Jakoba, je odprla podružnica Sv. Cirila in Metoda 15. oktobra 1888, torej dva meseca in pol po smrti Lovra Žvaba. Razvoj šole je hitro napredoval. Naslednje leto so odprli tudi že drugi razred. Da so otroci lahko napredovali so se vsako leto odpirali novi razredi. V šolskem letu 1910/1911 je število učencev doseglo skoraj 2.000 vpisov. Šolo je do leta 1930 obiskalo več kot 18.000 otrok. Pozneje so zaradi večjega vpisa šolsko poslopje na novo zgradili, v celoti s finančnimi prispevki slovenskega naroda. Danes ima v tej stavbi sedež Primorski dnevnik. Slovenski otroci so tako imeli možnost izobraževanja v materinem, slovenskem jeziku, kar je zagotovo pripomoglo k boljši izobraženosti in k večjemu napredku Slovencev na tržaškem. Hkrati pa se je dosegel bistven cilj: ohraniti slovenski jezik in slovensko kulturo, v multi-kulturnem okolju.

Prezgodnja smrt

Lovro Žvab je umrl 31. avgusta 1888 za posledicami tuberkuloze, star komaj 36 let in na vrhuncu svoje kariere. Takrat bolezen ni bila ozdravljiva in se je dotaknila vseh slojev, ne zgolj revnih. Za to boleznijio so umrli tudi drugi naši pomembni ustvarjalci: Simon Jenko, Josip Murn in Ivan Grohar. Osrednje slovensko časopisje mu je po smrti poklonilo primeren prostor in se spoštljivo poslovilo od vzornega rodoljuba, neutrudljivega narodnega delavca, neustrašnega borca za pravice slovenskega naroda in značajsko vzornega človeka. Pogreb je bil že naslednji dan 1. septembra 1888. Udeležili so se ga razumniki iz Trsta, Sežane, Komna in preostalega Krasa, in tudi preprosto ljudstvo, kar nakazuje na njegovo priljubljenost med ljudmi in prepoznavnost njegovih prizadevanj za slovenski narod v tem obdobju.

Jeseni leta 1889 so mu prijatelji na pobudo politika in župana iz Proseka ter predsednika društva Edinost Ivana Nabergoja postavili v na pokopališču v Dutovljah piramidalni nagrobnik iz kraškega kamna, ki stoji še danes.

Lovro Žvab je svojo pisno zapuščino prepustil Karlu Štreklju, slavistu in etnografu iz Gorjanskega, ki je pozneje del zapisanega tudi objavil v zbirki “Slovenske narodne pesemi”. Dragoceno zbirko redkih izvodov starih slovenskih knjig, kot pričajo viri kar 150 naslovov, pa licejski knjižnici v Ljubljani. Zaradi različnih objektivnih okoliščin je večji del te zbirke uničen oz. se je v času dveh vojn in različnih političnih režimov, ki niso bili naklonjeni slovenski besedi, izgubil.

---

Spletna povezava do uvodnega članka: LOVRO ŽVAB – narodnjak po srcu in duši.

Viri: dlib.si, http://www.slovenska-biografija.si, Lovro Žvab, prijatelj Frana Levstika/ Ivan Vogrič, 2012, http://www.triestecoffeexhibit.com