Maks Fabiani je bil urbanist po poklicu, arhitekt in stavbenik po izobrazbi, umetnik po rahločutnosti in Srednjeevropejec po kulturi.
tržaški profesor Marko Pozzetto, arhitekt in zgodovinar arhitekture
Maks Fabiani je bil človek mnogih talentov. Najprej je bil arhitekt, krajinski arhitekt in urbanist, vendar je bil tudi izumitelj, profesor, slikar, oblikovalec, filozof, pisatelj in vizonar.
* 29. aprila 1865 v Kobdilju
† 14. avgusta 1962 v Gorici (Italija)*
* Vir: Veliki splošni leksikon, DZS, 1997-98. Nekateri viri kot datum smrti navajajo tudi 12 .avgust 1962.
Izumitelj
Fabiani je bil umetnik v najširšem pomenu besede, pravi renesančni človek. Verjel je, da ni »nobene znanstvene ovire, ki bi oporekala realizaciji fantastičnih programov, razen časa«. Načrtoval je vodno povezavo med Jadranskim morjem in reko Donavo, izumljal različna orodja in naprave, na primer napravo za pomoč pri hoji v hribe, napravo za preusmerjanje frontalnega upora zraka pri letalih, kolo brez verige, letalsko napravo, s katero bi človek lahko poletel brez motorja.
Arhitekt
Leta 1899 je Fabiani po naročilu mestne občine Ljubljana izdelal načrt za ureditev trga pred sodno palačo, ki ga je leta 1900 objavil v reviji Der Architekt. Nov trg si je zamislil kot nekoliko dvignjeno ploščad, naravnano na pročelje sodne palače, tlakovano v kombinaciji asfalta in belega kamna in z dveh strani obdano z dvojnim drevoredom. Njegova zamisel je bila, da bi na ploščad postavili monumentalne rimske izkopanine z muzejskega dvorišča in iz kleti, predvidel pa je tudi enotno zazidavo trga s stavbami enake višine, poudarjenimi z vogalnimi stolpiči po vzoru Prage, kar je bila zamisel tedanjega župana Ivana Hribarja. Na robu trga, na vogalu Miklošičeve ceste in Tavčarjeve ulice, je Fabiani postavil tudi prvo stavbo, najemniško stanovanjsko hišo za odvetnika dr. Valentina Krisperja, s katero je postavil merilo za obzidavo trga. Pročelje Krisperejeve hiše je oblikoval, kot je sam zapisal, v modnem secesijskem slogu na željo naročnika. Maks Fabiani je oblikoval tudi kip Franca Jožefa, ki je bil postavljen v parku. Trg se je najprej imenoval Slovenski trg, potem so ga po koncu prve svetovne vojne preimenovali v Trg kralja Petra. Takšno ime je nosil do leta 1941. Potem so ga Italijani preimenovali v Rimski trg. Po vojni se je imenoval po legendarnem partizanu, pozneje načelniku generalštaba JLA Dapčevičev trg, pozneje tudi Marxov park. Po osamosvojitvi Slovenije pa je postal Miklošičev trg.
Narodni dom v Trstu je bil osrednja kulturna ustanova tržaških Slovencev v večnamenskem poslopju na ulici Filzi 14. Zgrajen je bil v letih od 1901 do 1904 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Med svojim delovanjem je gostil številne slovenske organizacije, med njimi društvi Sokol in Edinost (tu je aktivno deloval tudi domačin Lovro Žvab). Narodni dom je imel tudi dvorano, v kateri so prirejali predavanja, koncerte, predstave, zborovanja in druge prireditve, pa tudi hranilnico, kavarno in hotel. Bil je pomemben simbol slovenske in tudi slovanske navzočnosti v Trstu. Že leta 1919 so vandali napadli knjižnico v Narodnem domu. 13. julija 1920 so Narodni dom načrtno napadli in požgali italijanski nacionalisti ter fašisti v okviru pogroma nad slovenskimi in slovanskimi ustanovami ter podjetji v Trstu.
Njegovo najbolj znano delo na Dunaju predstavlja palača Urania. Zgrajena je bila leta 1909 po načrtih arhitekta Maksa Fabiania v slogu Art Nouveau. Palačo je otvoril Cesar Franc Jožef leta 1910 kot izobraževalni objekt z javnim observatorijem.
Oblikovalec
Leta 1922 je Maks Fabiani narisal tudi vzorec za klekljano čipko, prt z motivom krizantem, ki ga je goriški Zavod za umetno obrt podaril italijanski kraljici Jeleni Savojski ob obisku na novo priključenega primorskega ozemlja. Fotografija obeležuje predajo darila Goriške Kraljeve čipkarske šole italijanski kraljici Jeleni Savojski.
Na Velikem Dolu pri Pliskovici, kjer oživljajo močno čipkarsko tradicijo vasi, v kateri je od leta 1910 do 1957 delovala čipkarska šola, so obudili vzorec čipke v sklopu društvenih aktivnosti Kulturnega društva Kalunca.
Slikar
Sredi devetdesetih let 19. stoletja je postala poštna dopisnica množično sredstvo za sporočanje in ravno v tistem času naj bi jo začel uporabljati tudi Maks Fabiani. Zagotovo je poznal njeno razširjenost med umetniki (Emil Nolde, Franz Marc, Alfer Kubin… ki so jo uporabili kot oglaševalsko sredstvo). Tudi sam je ustvaril obsežen opus takšnih dopisnic. Marco Pozzetto zgodovinski publicist o Maksu Fabianiu je zapisal, da jih je preštel nekaj sto. Zapuščina je bila sestavljena iz dveh zbirk: eno je hranila Fabianijeva hčerka Carlotta, drugo pa umetnica Neera Gatti (Trst, 1906 – Benetke, 1973), ki je bila Fabianijeva zadnja učenka. Zbirko dopisnic hrani Goriški muzej v Kromberku.
Fabianijeve dopisnice so večinoma nastale v trenutkih sprostitve in med potovanji, zato na njih prevladuje lahkotnejši avtorjev pristop. Arhitekt je nanje spontano skiciral svoja razmišljanja, spomine, čustva, težave in razočaranja. V strnjeni obliki, ki je ustrezala njegovemu značaju, je uspel izraziti tudi težke trenutke, ne da bi zapadel v patetiko in tožbo. Ohranjal je pokončno držo človeka, ki se je upiral trpljenju in raje vse skupaj zavil v ironijo. Življenje je opisoval skozi drobne prizore, v katerih je kritično, šaljivo in pikro analiziral sebe, družbo in politiko. Seveda je veliko razmišljal o arhitekturi, urbanizmu, antiki in to tudi upodabljal (umetnostna zgodovinarka Katarina Brešan, za Delo, 9.10.2015).
Maks Fabiani se je v svojem avtoportretu še najbolj poistovetil z nosorogom, ki nosi šope listov, s čimer je umetnik upodobil svoje težke misli na hudomušno lahkoten način.
Filozof
V filozofskem delu Akma, duša sveta, ki jo je objavil po koncu 2. svetovne vojne je prikazal svoj življenjski nazor, ki temelji na pojmu infinitezimalno majhnega. Na izredno preprost, jasen in logičen način opiše to kar je po njegovem mnenju bistvo sveta: akma. Med drugim je razkril tudi svoje videnje prihodnosti.
»V dva tisoč letih si obetamo, da bodo presežena velika nasprotja nerazumevanja med narodi, ti pa se še ne bodo odpovedali uporabi sile pri zagotavljanju obrambe. V tem obdobju se bo začel prehod od rasne kulture h globalni; vzpostavljale se bodo nove povezave med narodi in uvajal enoten jezik, ki ga bodo vsi razumeli /…/ Znanost, posebno kemija, tehnika in prevozna sredstva bodo neverjetno napredovali. Radio in televizija ter telepatske naprave bodo v splošni uporabi /…/«
— Maks Fabiani —
Ali ste vedeli, da za arhiv dediščine Maksa Fabianija skrbi Ustanova Maks Fabiani postavljene kot temelj tematske knjižnice Centra za arhitekturo Krasa?
Fabianijevo gradivo je leta 1944 skoraj v celoti zgorelo skupaj z vilo Maks v Kobdilju. Gradivo povezano z življenjem in delom Maksa Fabianija in s kraško arhitekturo je uspela zbrati, shraniti in izdati Ustanova Maks Fabiani. Tako arhivsko kot knjižnično gradivo je pretežno odraz raziskav enega največjih poznavalcev Fabianijevega življenja in opusa, arhitekta in zgodovinarja arhitekture Marka Pozzetta (1925−2006), ki je kot soustanovitelj in častni predsednik Ustanovi Maks Fabiani podaril večino gradiva. Kot je sam povedal, je »petintridesetletno raziskovanje po arhivih mest v trikotniku London, Krakow, Palermo« rodilo publikacijo Maks Fabiani – vizije prostora (1997), ki velja za enega od pomembnejših rezultatov raziskovanja življenja in dela velikega arhitekta.
In prav gradivo, ki ga je ob pripravi omenjene publikacije predal Marko Pozzetto, predstavlja temelj arhiva Ustanove Maks Fabiani. Ustanovitelji in obenem člani prve uprave Ustanove Maks Fabiani so bili prof. dott. Marco Pozzetto, Teo Šinkovec in Matjaž Garzarolli – arhitekt, soustanovitelj skupine Kras, dobitnik med drugim Prešernove plakete, Plečnikove medalje in Borbine nagrade (naprestižnejša in edina zvezna nagrada za arhitekturne dosežke bivše Jugoslavije), arhitekturni raziskovalec in zelo dober poznavalec del Maksa Fabianija. Matjaž Garzarolli si je ustvaril družino v Dutovljah in med številnimi projekti v obalno-kraški regiji načrtoval tudi mrliško vežico v Dutovljah, ki pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev Občine Sežana nikoli ni bila dokončana. Nedokončan objekt žal ne izžareva celovite arhitekturne ideje Matjaža Garzarollija, ki je težila k precizni natančnosti in uresničevala njegove lucidne arhitekturne misli.
Človeku je že prirojeno, da pokaže sebe in svojo hišo v najboljši luči, z najlepše strani in v redu. To velja pa tudi za mesto (kraj).
Maks Fabiani, Kronika slovenskih mest, 1934
| Ureditev arhiva Ustanove Maks Fabiani predstavlja temeljni kamen in zavezujočo popotnico za delovanje Centra za arhitekturo Krasa, ki je zasnovan kot stičišče formalnega in neformalnega delovanja raznih akterjev, ki se poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo z bogatim izročilom Krasa. |
Društvo Venček si prizadeva in izraža podporo k oživitvi Centra za arhitekturo Krasa, ki je deloval že pred desetletjem vendar je zaradi pomanjkanja sredstev projekt zamrl. O pomenu Centra za arhitekturo Krasa smo spregovorili tudi na Okrogli mizi: ZA prenovo kraških vasi, 23. maja 2022 v Dutovljah. VEČ –>
Zapis je nastal ob obeležitvi 60. obletnice smrti Maksa Fabiania.
Viri: Akma in Fabianijeva teorija urbanizma: ali Fabianijev “minimalizem”, Danijel JARC, Urbani Izziv, No. 21/22, PLANIRANJE IN UREJANJE PODEŽELJA (december 1992 / December 1992), pp. 89-95; Fabiani, Max (1935). Ljubljana. Kronika slovenskih mest, letnik 2, številka 1, str. 4 – 6; Fabianijeva Ljubljana: Portret mesta, Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 2016, http://www.wikipedia.org, http://www.narodnidom.eu, http://www.primorske.si, Mestni muzej Ljubljana, http://www.delo.si, http://www.dnevnik.si, http://www.ustanovamaksfabiani.org, http://www.komen.si, USTANOVA Maks Fabiani (Štanjel): Katalog arhivskega in knjižničnega gradiva Ustanove Maks Fabiani – UMF/ Petra Kolenc. – Komen : Občina, 2012.
Zgodbe s Krasa 